Ponedeljek, 15. maj 2023
Erik Mavrič: Izgubljeni dnevi
Galerija Ivana Groharja
24. 5.–9. 7. 2023
Kustos: Boštjan Soklič
Odprtje razstave bo v sredo, 24. 5., ob 18.00 v Galeriji Ivana Groharja.
V Galeriji Ivana Groharja se z dvema risarskima sklopoma predstavlja Erik Mavrič. Na ogled postavlja osem likovnih del, narisanih med 2021 in 2023, od katerih jih je pol že prikazal na razstavi z naslovom Dolgo črno poletje v lapidariju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Preostala štiri (vsebinsko sorodna razstavljenemu sklopu v lapidariju) pa publiki prvič predstavlja prav v Škofji Loki.
Erik Mavrič je slovenski likovni publiki poznan po redkih, a vedno vrhunsko domišljenih konceptualno monumentalnih razstavah (Kdor besede špara, kruha strada …, Metamorfoze, Nebo na zemlji, Connect the Dots to make sense). Ustvarja ob vedno navzoči kritičnosti do družbenih anomalij, a ne zgolj kot pasivni opazovalec, temveč kot nekdo, ki mu je mar in ki (z umetniške pozicije) svojo vlogo znotraj družbe jemlje resno in jo aktivno osmišlja. Vsak Mavričev projekt zahteva celovit angažma, ki vključuje časovno komponento, povezano z vztrajnostjo in popolnim osredotočenjem.
Erik Mavrič v okviru razstave Izgubljeni dnevi raziskuje tematiko, ki ga okupira že vrsto let. Izbrano motivično snov preobraža v vizualne prispodobe – svojevrstne kode za razumevanje strukture obstoječega sveta. Prizorišča umetnikovih zgodb (po večini) spominjajo na prizore iz znanstvenofantastičnih filmov. V mračnih prizorih, temelječih na ekspresivni risbi z ogljem in z efektnimi kompozicijskimi rešitvami, avtor interpretira svoja občutja sedanjosti ter slutnje časa, ki prihaja. Preveva ga strah ob razslojenosti in odtujenosti človeške civilizacije, ki nezadržno potuje proti lastnemu koncu. Preko raziskovanj zgodovine ter z uporabo mizanscene, izpolnjene z elementi devastirane (sodobne) urbane krajine, izpostavlja grožnje in materializira strahove, s katerimi se soočamo v primežu globalnih disharmonij. Erik Mavrič obravnava družbeno angažirane vsebine, s pričujočo razstavo pa se (nenamerno) dotakne tudi področja psihoanalize ter seveda, zgodovine kraja, kjer trenutno živi in ustvarja.
Pri Mavriču prepoznavamo elemente fantastičnega slikarstva in ekspresionizma, a je po sporočilnosti in izrazni neposrednosti popolnoma avtonomen in aktualen. Tudi tokrat je zanj izbor tehnike zelo pomemben del projekta: tehnika risbe z ogljem mu v polnosti omogoča kar najbolj prepričljivo podati želeno mračnost, s tem pa skrivnostnost motivike, sestavljene iz veristično upodobljenih fragmentov predstavnosti in figuralnih zasnov; slednje ne izhajajo iz umetnikove podzavesti in sanj, temveč iz eksistencialne nuje po komentarju, sestavljenem iz kritiških pomislekov ob razmerah na globalnem nivoju (vojne, podnebne spremembe, migracije idr.) ter iz filozofskih ugibanj o nadaljnji usodi naše civilizacije. Mavričeve “alegorije prihajajočih katastrof” niso obarvane z melanholijo, temveč z grotesknim humorjem, ki je svojevrstna povezovalna nit med izbranimi deli iz obeh ciklov. To ga povezuje z množico ustvarjalcev (tako na področju slikarstva, literature kot religioznih spisov z eshatološko vsebino) iz bogate zakladnice evropske in bližnjevzhodne kulturne zgodovine, ki so opisovali stanje sveta pred in po prerokovanih apokalipsah (Hieronymus Bosch, Albrecht Dürer, Pieter Bruegel starejši, John Martin, Geoffrey Chaucer, Bocccaccio, kanonični in apokrifni (nekanonični) teksti različnih teologov s področja Palestine in stare Judeje idr.).
V prvem prostoru Galerije Ivana Groharja nam Erik Mavrič predoča štiri slike iz cikla Dolgo črno poletje. Gre za topografsko nedoločljive apokaliptične podobe srhljivih futurističnih prizorišč, kjer umetnik preko bizarnih figuralnih kompozicijskih zapletov ter prepletov izpostavlja nove odnose človeškega bitja do časa in prostora. S prikazovanjem absurdnih situacij in enigmatičnih gagov sliko spremeni v "distopični ekran". Od znane krajine se odmakne in jo (z namero po globljem spoznanju vzrokov za absurd, do kakršnega je pripeljal človek samega sebe) mojstrsko pretvori v vizijo prihodnjega sveta, izpolnjenega z materialnimi ostanki civilizacije. Slikarski prostor je pomemben nosilec vsebine in je enakovreden človeškim, pol človeškim, androidnim junakom, ki v Mavričevih pripovedih nastopajo. O njih umetnik ne pove dosti, razlago prepušča gledalcu. Ne vemo, ali si želijo iz opustošenih predelov oditi ali ne. Nekateri se otopelo prepuščajo raznoraznim zagonetnim opravilom, drugi spet, bežijo po visokih lestvah in čudnih, maku podobnih cvetovih, proti nebu (mogoče odrešenju?). Zdi se nam, da se mnogi preobražajo v nova bitja, drugačna, morda ne več človeška. Največkrat so nekje v daljavi, brez vidnih obrazov. Najbolj nenavadni so osebki, ki po nebu potujejo z baloni; med njimi izstopa lik s quasi kardinalskim pokrivalom in širokim krilom. Tudi v natančno narisani arhitekturi prepoznavamo mnoštvo originalnih fantazijsko – hibridnih stavbnih elementov v kapničastih prepletih, kot so npr.: stolpiči (arhitekturni hibridi med falično štrlečimi stalagmiti in sumerskimi terasastimi svetišči z vrhnjimi zaključki v obliki stožcev, nemalokrat v kombinaciji z organskim stebriščnim ovojem); ostrorobi obeliski ali stolpi, spominjajoči na cerkvene zvonike oz. minarete; preprosta (vertikalno členjena) geometrijska arhitektura; bivalne komore (pokrovi) v obliki zgornjih delov avtomobilskih karoserij in na pol zariti (pogreznjeni) avtomobili v tleh; ostanki neznane civilizacije v oblikah viaduktov betonskih avtocestnih ograj, vijug in daljnovodov; Motne vodne ali floralne površine (po vsej verjetnosti uničene z radiacijo), leteči in lebdeči meteoriti, nadzemska svetlobnost, oblaki, dramatično dogajanje na nebu
V ciklu Dolgo črno poletje Mavrič svojo risarsko ekspresijo idealno združi z monumentalnim kompozicijskim okvirjem in nenazadnje zanj izbranim velikim formatom slike, morda v daljnem “sorodu” s srednjeveškimi krilnimi gotskimi oltarji, ki v okviru sakralne umetnosti in krščanske ikonografije direktno ali indirektno predočajo prizore z apokaliptično vsebino (primer: Matthias Grünevald – Isenheimski oltar, prizor Skušnjav Sv. Antona).
V drugem prostoru Galerije Ivana Groharja nam Erik Mavrič predstavlja štiri podobe iz še nastajajočega cikla Izgubljeni dnevi, se prek prispodob naveže na slovenske kmečke punte (upor Matije Gubca), vendar starodavne podobe zamenja s sodobnejšimi. V ciklu Dolgo črno poletje vzdušje določa z uporabo temotnih nians med črno in belo, v novejšem ciklu pa podlago rahlo posvetli (porumeni). Tudi novejša dela iz cikla Izgubljeni dnevi (ki se pravzaprav začne z istoimeno podobo v ciklu Dolgo črno poletje) večinoma prikazujejo dogajanja sredi opustošenih urbanih ali naravnih krajin, nastlanih z industrijskimi strukturami (zavržene avtomobilske pnevmatike) in opuščenimi objekti, ki predstavljajo propad, zaton civilizacije in minljivost (vanitas). Razlika med cikloma je opazna pri podajanju krajine. V starejšem je upodobljena krajina izrazito fantastična (gigantsko rastje, surrealistična arhitektura) ), v zadnjem pa jo umetnik (formalno reducirano) vsebinsko poveže z dogodki iz zgodovine, pri katerih spremeni le prostorski okvir, rezerviran za zgodbo. V ciklu Dolgo črno poletje je več namenskih figuralnih deformacij in alogizmov opaznih pri figuraliki, več je surrealističnih detajlov (motiv glav, v katere se zabijajo kladiva v sliki Ena solza je dovolj, nato v delih Prenehanje premikanja, Izgubljeni dnevi).
Mavričeva reinterpretacija dramatičnih dogodkov izpred stoletij v sklopu Izgubljenih dni je alegorija, ki se verodostojnosti prikaza zgodovinskih dejstev še najbolj približa v motivu mučenja (obešanje, kastracija, rezanje vratu) - nedvomno ultimativnemu prikazu nasilja. Z učinkovito, v osnovi preprosto, a neposredno risbo nam Mavrič izriše svoje videnje krvavih dogodkov iz druge polovice 16. stoletja - eksekucij vodij kmetskih upornikov s strani plemstva. Mavrič z motiviko obeh sklopov na slovensko likovno prizorišče prinaša sintezo fantazmagorije in groteske, vzpostavlja dialog s tradicijo evropskega fantastičnega slikarstva in samorefleksivno komentira pojavnost okoli sebe. V prenesenem pomenu umetnik upodablja upor zoper maligne pojave v družbi, ob tem pa izraža svojo željo po temeljitih spremembah le-te.
Razstava Izgubljeni dnevi ni zgolj umetniška ekspresija; je refleksija sodobnega sveta – univerzuma lažne resničnosti, globalnega nadzora in perfidnih tehnik za manipulacije vseh vrst. Likovna dela Erika Mavrič nas kličejo, da jim prisluhnemo, jih analiziramo in ponotranjimo z namenom, da se predramimo in odvržemo spone, ki nas oklepajo.
Erik Mavrič
Erik Mavrič (1979) je sodobni vizualni umetnik, ki se prvenstveno izraža v mediju risbe. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2004 diplomiral, leta 2009 pa tudi magistriral. V času študija je prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 2012 posebno priznanje strokovne žirije na 16. slovenski kiparski razstavi. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji Krško (2014), Galeriji DoubleRoom arti visive v Trstu (2018) in Galeriji Alkatraz v Ljubljani (2018) ter na številnih skupinskih predstavitvah. Trenutno živi in dela v okolici Krškega.