Petek, 17. maj 2019

Sanela Jahić: The Labour of Making Labour Disappear

Delati zginotje delanja

Galerija Ivana Groharja, 16. 5.–23. 6. 2019

Kustosinja razstave: Barbara Sterle Vurnik

Intermedijska umetnica Sanela Jahić je svoj novi, večletni projekt The Labour of Making Labour Disappear (začetek 2017) zasnovala v duhu družbenih sprememb in vse večje avtomatizacije družbe. Avtorica se že vrsto let sistematično ukvarja z raziskovanjem zapletenega odnosa med človekom in strojem ter posledično z vprašanji dela, delavca in kapitala, ki so se v zgodovini razmahnila zlasti s Fordovim tekočim trakom in se razvlekla vse v današnjo digitalno dobo. V svojih preteklih delih je avtorica v svojem raziskovanju sprva še ostajala na “površini”, v oprijemljivem, fizičnem svetu industrije in strojne proizvodnje, nato pa se je postopoma preselila v ozadja proizvodnih obratov, v pisarne in v miselni svet menedžerjev, v svojem najnovejšem projektu pa je svoj fokus prestavila še globje. Razmerje med človekom in strojem se je odločila preizkusiti na sebi in v polju umetnosti. Lotila se je družbenega in umetniškega eksperimenta, v katerem se je osredotočila na lastno umetniško ustvarjanje kot primer delovnega procesa. Ob tem si je postavila zelo neobičajno vprašanje: kakšno bi bilo njeno umetniško delo, če bi ga namesto nje ustvaril stroj? Odgovor, ki ga je dobila, ni enoznačen in dokončen. Razstava ga ponuja v obliki mostu med idejo, delovnim procesom ter rezultatom, ki vse to združuje v enotno konceptualno umetniško delo v nastajanju (“work in progress”). Zasnovana je dvodelno in predstavlja vmesno postajo razvoja projekta.

Ideje prenosa dela z umetnika na stroj se je avtorica najprej lotila na podlagi predhodne raziskave svojih preteklih umetniških del, pri kateri so ji pomagali strokovnjaki s področja strojništva, informatike in drugih področij. Zbrala je torej podatke o svojih delih in le-te “predala” v obdelavo računalniškemu algoritmu, ki je napovedal, kakšno bo njeno prihodnje umetniško delo. Prvi del razstave je torej osredotočen na to fazo, ki je predstavljena v obliki 10-metrskega traku, ki se razteza vzdolž galerijskega prostora in na katerem je grafični prikaz obdelanih podatkov, ki predstavljajo značilnosti njenih desetih izbranih preteklih del. 10 barvnih pasov kaže, kako so se izbrani parametri, razdeljeni v sociološki, opisni, umetniški in tehnični sklop, razvijali tekom let. Spodnji, najširši pas pa je prikaz napovedi algoritma, kateri od obdelovanih parametrov bo vsebovan v njenem prihodnjem delu. Širina stolpca posameznega prikazanega parametra kaže, v kolikšni meri bo dan koncept prisoten v prihodnjem delu, višina nešrafiranega območja stolpca pa stopnjo prepričanosti algoritma v svojo napoved. Avtorica se je torej morala na podlagi svoje predhodne zavestne in svobodne odločitve zdaj pri snovanju dela distancirati od lastnih hotenj in pričakovanj ter prvič, odkar ustvarja, v svoje delo vstopiti brezosebno. Prevzela je napovedan koncept in izdelala delo, ki bo vsebovalo sledeče napovedane parametre algoritma: zahtevo po večji učinkovitosti, odnos delavec–delodajalec–stroj, znanstveni management, razčlovečenje delavca, merjenje dela, socialni eksperiment, pritrditev na steno, okvir, vijake, monitorje, majhne premike itd.

In rezultat, poimenovan Digital Punch Card, je predstavljen v drugem del razstave. Na vsebinski ravni se dogaja daleč pod površjem običajnega trga dela in klasičnih produkcijskih odnosov. Odvija se v območju spletnih okolij, platform, ki predstavljajo enega najbolj nereguliranih trgov zaposlovanja, iskanja in opravljanja dela in v katerih vladajo neurejene delovne razmere. Osredotoča se na mrežo spletne delovne sile, ki navzven ostaja nevidna. Njeni delavci (Microworkers) opravljajo mnoga “majhna”, enolična, rutinska dela, na primer razno označevanje (klikanje) in urejanje podatkov, ki pa so nepogrešljiva, da tehnologija, kot jo pozna preprosti uporabnik in ki le izgleda “pametnejša”, kot je v resici, sploh deluje. Avtorica je na eni od takih spletnih platform za množično mikro delo Microworkers s posebno aplikacijo sledila delovnemu ritmu izbranih sodelujočih. Rezultat, ki ga je predstavila v obliki dveh podatkovno generiranih črtnih risb (grafik) in dveh animacij na dveh ekranih, jasno prikaže prav to njihovo skritost dela v spletnem “podzemlju”. Na grafičnih risbah linije prikazujejo goste sledi dela sodelujočih – linije navzdol prikazujejo množico delavčevih klikov z miško, spremembe kota linij pa aktivnosti na tipkovnici znotraj neke časovne enote. Na ekranih so predstavljene lokacije in stopnje aktivnosti delavcev, pa tudi povezave, ki kažejo občasno sinhronost njihovega dela na različnih lokacijah ob istem času.

Nastalo delo je pomensko večplastno. Umetnico je vznemirilo najprej na psihološki ravni, saj skrajno brezosebno zrcali njeno preteklo umetniško ustvarjanje. Presenetila jo je njegova numerična oblika, ki jo vizualno rahljajo le še slikovite mrežne strukture linij na grafičnih risbah, ki imajo podoben estetski učinek in so nastajale v podobno dolgotrajnem postopku kot pri konceptualnem umetniku Sol Le Wittu. Presenetilo pa jo je tudi spoznanje o nepričakovano veliki količini vloženega človeškega dela, potrebnega za avtomatizacijo kateregakoli delovnega procesa, tako v kontekstu lastnega umetniškega dela kot tudi na platformah. Pozorno branje namreč pokaže, kako za še tako golimi numeričnimi, abstraktnimi, grafičnimi “slikami”, za vsem navideznim in strojnim (še) stoji človek, njegova “svoboda” izbire – dela, vlog. Kljub “pametnemu” stroju tako brez umetnice in njene privolitve v sodelovanje z njim ne bi nastalo konkretno umetniško delo in tako tudi brez delovne sile ne bi delovale spletne platforme. Digital Punch Card razkriva prav to skritost delovnih procesov in delovne sile v spletnem “podzemlju”, kjer prav tako kot na “površju” vlada kapitalistična logika – tekma človeka s stroji, z njihovo učinkovitostjo zaradi težnje po dobičku s strani delodajalca in potrebe po preživetju delavca na drugi. Kaže dehumaniziran “digitalni tekoči trak”, kjer delavec ni v kaj drugačnem položaju kot Chaplinov tovarniški delavec (film Moderni časi, 1936). Razkriva prav tisto kolesje, ki ga zadnjem času odmevno kritizira zlasti ameriški publicist in politični filozof Chris Hedges, ko opozarja nedopustne surove razmere, v katerih še vedno delajo delavci kljub vsemu razvoju civilizacije. In nenazadnje delo, ki ga je zasnoval stroj in realizirala avtorica, načenja tudi vprašanje statusa umetniškega dela in vloge umetnika: kakšna bo stopnja vključenosti avtorice v njena prihodnja dela? Ali bo izkušnja odtujenega dela še večja? To je le nekaj bistvenih vprašanj, ki si jih avtorica zastavlja za svoje prihodnje ustvarjanje. Algoritmu namreč, prav na podlagi razstavljenega dela in sedanjosti, že dodaja nove parametre za izračun in napoved nadaljnjega razvoja projekta.

Projekt, v katerega spada tudi razstava v Škofji Loki, je nastal v okviru Dopolavoro, dela projekta Reka 2020 - Evropska prestolnica kulture.

Producent: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2018-2020. Koproducenti: Drugo more, Reka; Loški muzej Škofja Loka

***

Vljudno vabljeni na pogovor z umetnico Sanelo Jahić, ki bo potekal v sredo, 5. junija 2019, ob 19. uri v Galeriji Ivana Groharja. Z umetnico se bo pogovarjala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik.

***

Pogovor z umetnico Sanelo Jahić si lahko ogledate v našem VIDEO ARHIVU.