Panjske končnice

“Sedanji rod si niti predstavljati ne more, kako preproste lepote in mile domačnosti je obdajalo naše stare kmečke čebelnjake.… Pred njimi so se vaški otroci in odrasli ljudje radi shajali ter opazovali zanimive končnice. Čebelar je bil obiskov vesel, zato je pri nabavi novih končnic dobro premislil, kje jih bo kupil in kdo mu bo napravil posebno lepe z novimi motivi, da bo zopet kaj novega za radovedne opazovalce.” 

Slovenski čebelar, 1942

V 18. stoletju so začeli prevladovati nizki panji, ki se jih je prijelo ime kranjič. Na sprednjem delu kranjiča je podolgovata, pravokotna deščica z odprtino za izletavanje čebel, imenovana končnica, ki so jo od srede 18. stoletja in ponekod še vse do konca prve svetovne vojne (1918) poslikavali z oljnimi barvami.

Na njih najdemo prizore iz stare in nove zaveze, podobe svetnikov in svetnic. Prav tako so številni motivi iz zgodovinskega, vojaškega, lovskega, gostilniškega in čebelarskega življenja ter prizori, ki prikazujejo nečimrnost žensk, lenobo vaških obrtnikov in drugo.

Panjske končnice so na Loškem poslikavali izučeni slikarji (Šubičeva delavnica v Poljanah), ljudski umetniki (Andrej Pavlič in njegova hči Marija, po domače Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka, ki predstavljata t. i. Selško delavnico iz Selc, Babjekov Gašper iz Selc, Gregor Benedik iz Pungerta, idr.) in samouki.

***

Adam in Eva v raju, stara zaveza. Slikar temnih obrisov, 1867. [inv. št. E 3659]
Adam in Eva sta živela v rajskem vrtu, vsega sta imela v izobilju. Na prigovarjanje kače sta užila sad z drevesa, kar jima je bilo prepovedano. Zaradi tega greha sta bila pregnana iz raja. Adam in Eva ter vsi njuni potomci (človeštvo) so zaradi greha kaznovani s težkimi življenjskimi preizkušnjami.

Salomonova sodba, stara zaveza, Selška delavnica, 1876. [inv. št. E 1629]
Pred kralja Salomona prideta dve ženski, ki se prepirata, čigav je otrok. Obe trdita, da je njun. Kralj Salomon ukaže, naj otroka presekajo na pol in naj vsaki dajo polovico. Prava mati, v strahu za življenje svojega otroka prosi, naj dečka ne ubije, naj ga raje da drugi ženski. Salomon spregleda, da se je prava mati ustrašila za življenje otroka in, da bi ga raje dala drugi ženski, kot da bi ga ubili. Ko so ljudje slišali, kako je Salomon rešil to težavo, so bili veseli, da imajo tako modrega kralja.

Božjepotna Marija z Detetom, Selška delavnica, 19. stoletje. [E 1006]
Svete Višarje so stara romarska pot. Legenda pravi, da je pastirček leta 1360 našel kipec Matere Božje. Nemudoma ga je odnesel v dolino in ga izročil župniku, ki ga je skrbno zaklenil v omaro. Vendar Marija ni hotela ostati v omari, ampak se je naslednji dan spet znašla na gori. Ko se je to večkrat ponovilo, so z dovoljenjem oglejskega patriarha na kraju, kjer je bil najden kipec, zgradili kapelico. Ta božja pot je bila Slovencem do uveljavitve romanja na Brezje osrednja romarska pot. Podobice, ki so spremljevalec božjih poti, pa so bile pomemben vir predlog za motive na končnicah.

Iniciacija, obredno sprejemanje mladih Indijancev iz plemena Mandana med odrasle moške. Selška delavnica, konec 19. stoletja. [inv. št. E 1630/1603]
Na končnici je naslikana iniciacija mladih Indijancev iz plemena Mandan, o kateri poroča tudi slovenski misijonar Friderik Baraga v svoji znameniti knjigi Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev. Zaradi skrivnostne ikonografije ter preproste, a učinkovite poslikave je panjska končnica redka posebnost med panjskimi končnicami iz druge polovice 19. stoletja. Leto nastanka je težko določljivo; končnica naj bi bila izdelana med letoma 1870 in 1890.

Krojači beže pred polžem, Selška delavnica, 1871. [inv. št. E 1606]
Krojači in čevljarji iz vrst malih kmetov, kajžarjev in gostačev, so sodili med vaški proletariat, ki se je moral na vasi preživljati z nekmečkim delom. Zato so imeli premožnejši vaščani do njih podcenjujoč odnos. Menili so, da so strahopetni in da opravljajo manjvredno delo, ki ga nikoli ne končajo pravočasno. “Torej niso pravi moški, prej ljudje druge vrste in njihovo opravilo je pravzaprav žensko delo” ugotavlja Helmut Krpelj.

Lisica brije lovca, druga prinaša krono, Babjekov Gašper, 1875. 
Motiv lisice, ki brije lovca, sodi v sklop motivov “narobe sveta”, pri katerih so vloge zamenjane, npr. osel jaha na možu, berač daje bogatašu miloščino, ovce brijejo pastirja, živali nesejo lovca k pogrebu in druge. Ti motivi so bili razširjeni po vsej Evropi. Delno izvirajo že iz antike, od 16. stoletja dalje pa se pogosto pojavljajo na grafičnih listih. Motiv je slikovita razlaga pregovora “norca briti iz koga”.

Lovec strelja na zajca, ki ga lovi pes, Gregor Benedik, začetek 20. stoletja. [inv. št. E 325]
Prizor iz lovskega življenja.

Avstrijski cesar Franc I. Avstrijski, Napoleon Bonaparte in feldmaršal Arthur Wellesley, 1. vojvoda Wellington, Selška delavnica, 19. stoletje. [inv. št. E 337]
Francoska vojska pod vodstvom Napoleona Bonaparta je bila premagana v bitki pri Waterlooju, 18. 6. 1815. V spopadu proti dvema združenima vojskama: Prusko vojsko, ki ji je poveljeval pruski generall Gebhard Leberecht von Blücher ter združeno vojsko Angležev in zaveznikov (Nizozemci, Belgijci in Nemci), ki jo je vodil feldmaršal Arthur Wellesley, 1.vojvoda Wellington.

Hudičeva kočija vozi Lutra in njegovo ženo Katrco v pekel, 1838. [inv. št. E 335]
Motiv Martina Lutra in njegove žene Katrce (bivša nuna Katarina von Bora), ki ju hudiča peljeta v pekel, je odsev protireformacijskega gibanja. Spisi z sramotilno vsebino so kot propaganda proti protestantizmu, krožili med ljudstvom in med drugim pristali tudi na panjskih končnicah.

Krojači beže pred polžem, Selška delavnica, 1871. [inv. št. E 1060]
Krojači in čevljarji iz vrst malih kmetov, kajžarjev in gostačev, so sodili med vaški proletariat, ki se je moral na vasi preživljati z nekmečkim delom. Zato so imeli premožnejši vaščani do njih podcenjujoč odnos. Menili so da so strahopetni in da opravljajo manj vredno delo, ki ga nikoli ne končajo pravočasno. “Torej niso pravi moški, prej ljudje druge vrste in njihovo opravilo je pravzaprav žensko delo.” ugotavlja Helmut Krpelj.

Hudič brusi babi jezik, 1904
Na končnicah ne manjka hudomušnih zbadljivk o hudih, preperljivih ženah. Bati se je tudi hudih babjih jezikov. Hudič vedno brusi jezik le ženskam in namiguje na njihovo jezičnost ter oster in krivičen jezik. “… Vse v babi počasoma pojema, samo v jeziku jej životna moč zmerom bolj žilava prihaja, … Babji jezik je na eni strani srp, na drugi kosa, spredaj pa dleto: žnablji so nož, zobje pa žrmlje, gorje tistemu, ki ga babe, kakor se pravi skozi usta vlečejo!”

Babji mlin, Selška delavnica, 19. stoletje., [inv. št. E 1610]
Motiv “Babjega mlina” je ena od verzij starodavnega motiva o pomlajevanju. V srednjem veku je bil zaradi satiričnega podtona izredno priljubljen po vsej Evropi. Motiv srečamo tudi na panjskih končnicah. Ljudski umetniki so se pri upodobitvi babjega mlina zgledovali po grafični podobi, na kateri je upodobljen mlin na veter, okoli leta 1600 na holandskem lesorezu, kasneje tudi na bakrorezu, ki je nastal v Augsburgu okoli leta 1630.
Izpričana interpretacija iz kmečkega okolja pa kaže na pojmovanje upodobitve: “Kjer so bile stare babe sitne, so morale v mlin, kjer so jih zmleli.” Motiv je naperjen tudi proti ženski nečimrnosti.

Pogreb lovca, Selška delavnica, 1876
Vrsta prizorov na panjskih končnicah sodi v sklop t.i. “narobe sveta”, pri katerih so vloge zamenjane, npr. osel jaha na možu, berač daje bogatašu miloščino, ovce brijejo pastirja in druge. Ti motivi so bili razširjeni po vsej Evropi. Delno izvirajo že iz antike, od 16. stoletja dalje pa se pogosto pojavlja na grafičnih listih. Na končnicah med najbolj znane motive iz sklopa “narobe sveta” sodi tudi prizor, ko živali ustrelijo lovca in ga nesejo k pogrebu. Motiv je znan tudi iz ljudske pesmi “Hajli, hajlo, zdaj lovca več ne bo!”

+10