Slovenski čebelnjak

Čebelnjak, imenovan tudi ulnjak, je samostojen objekt za čebelje panje. V njem je po navadi tudi prostor za čebelarja, ki oskrbuje panje s čebeljimi družinami in pridobiva čebelje produkte.

Beseda uljnak je znana vsem slovanskim narodom, saj so gozdno čebelarstvo poznali že v svoji skupni pradomovini. Čebelje družine so prebivale v duplih dreves, ki so jim jih izdolbli. Beseda uljnjak naj bi pomenila prostor v gozdu, kjer so se ukvarjali z gozdnim čebelarstvom, ali pa prostor v gozdu, kjer so bili postavljeni čebelji panji. Današnja beseda čebelnjak je torej mlajšega izvora.

Z gozdnim čebelarstvom so Slovenci nadaljevali tudi v novi domovini. Ob zaključku razkroja pridvornega gospodarstva in ob konca intenzivne kolonizacije nižinskega ozemlja v 12. stoletju je bil nižinski gozd pri nas več ali manj izsekan. Opustilo se je intenzivno gozdno čebelarstvo, namesto njega pa se je uveljavilo čebelarjenje na domu. Čebelje panje so ljudje postavljali na police pod napuščem streh, da so jih zaščitili pred vremenskimi neprilikami in plenilci. V 15 in 16. stoletju se je "proizvodnja" medu in voska, ki sta bila tudi donosna tržna artikla, z uvajanjem nove kulturne rastline – ajde, ki je dajala čebelam še obilno jesensko pašo, še povečala. Z razvojem čebelarstva pa se je število panjev tako povečalo, da je človek napravil objekt, v katerega so postavili panje.

Prvi je čebelnjak na Slovenskem opisal J. V. Valvasor leta 1689: "Tu, v tej deželi imajo posebne hišice, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odpro žrela." Iz povedanega je razvidno, da panjev tedaj še niso prezimovali v čebelnjaku.

Čebelarski učitelj Anton Janša (1734–1773) je skoraj sto let po J. V. Valvasorju v svojem čebelarskem priročniku Popolni nauk o čebelarjenju predstavil dva tipa čebelnjaka. Enostavnejšega, kjer so bili panji pred vremenskimi neprilikami zaščiteni le v letnem času, in takega, v katerem so čebelje družine v pravokotnih panjih tudi prezimile.

Čebelnjaki, v katerih so panji tudi prezimili, so se uveljavili predvsem tam, kjer so čebelarji uporabljali pravokotne panje ("kranjski panj", kranjič, AŽ-panj), ki jih je mogoče nalagati enega poleg drugega in enega na drugega. Tako skladiščeni panji v čebelnjaku izgubijo manj toplote in posledično je manjša tudi poraba medu za hrano čebelje družine v zimskem času. In ne nazadnje tako čebelar porabi manj prostora, kot če bi vsak panj stal posebej.

Slovenski čebelnjak je prehodil razvojno pot od enostavne konstrukcije z enokapno streho, postavljeno na štirih stebričih, do arhitekture z dvokapno streho, ki jo kot slovenski čebelnjak prepoznamo še danes. Sestavljen je iz zunanjega in notranjega dela, sprednji zunanji del čebelnjaka je odprt. Tu je vidna čelna stran panjev z žrelom za izletavaje čebel. Nad njimi je velik napušč, ki čelni del panjev ščiti pred dežjem in soncem. V notranjem delu čebelnjaka so v sprednjem delu skladiščeni panji, za njimi pa je prostor za čebelarja in njegova opravila s čebelami. Vhod v čebelnjak je na stranski steni.

V preteklosti je bil čebelnjak praviloma izdelan iz lesa, streha pa je bila prekrita s slamo. Oba materiala sta nudila dobro zaščito pred mrazom ali vročino. Leseni čebelnjak je moral biti nekoliko dvignjen od tal, da vanj ni prehajala vlaga ter žuželke in glodalci. Na kraško-primorskem območju je les delno nadomestil kamen.

Slovenski čebelarji svoje čebelnjake postavljajo na mirne zatišne kraje z bogato čebeljo pašo. Pročelje čebelnjaka je obrnjeno proti jugovzhodu, da ga pogreje jutranje sonce. Čebelarski učitelj Anton Janša med drugim še zapiše, da "njih bivališče bodi daleč od voznih cest, šuma ljudi, živine, zlasti konj /…/, [saj] je bilo že več primerov, da so čebele konja umorile." Nadaljuje, da: "Nikar ne postavi čebelnjaka pri velikih vodah, rekah, jezerih, ribnikih itd., čez katere bi morale čebele letati. Zakaj koliko bi jih potonilo, ko bi jih veter vrgel v vodo." Stoji naj nekoliko odmaknjen od hiš in gospodarskih poslopij. Čebelar Fran Lakmayer v svojem delu Umni čebelar (1907) še dodaja, da je "nerodno in nespametno postavljati čebelnjak med visoko zidovje ali visoke hiše, da bi morale čebele čez strehe letati. /…/ V bližini čebelnjakov naj bodo le nizka drevesa, da ne bomo imeli preveč sitnosti z ogrebanjem rojev, ki se prav radi usede ravno na vrhove visokih dreves."

Čebelnjak je še danes del slovenske kulturne krajine, je del bogate dediščine ljudskega stavbarstva, čebelarjenja in edinstvene ljudske umetnosti – poslikave panjskih končnic, ki se je razvijala sočasno z razvojem čebelnjaka in panjev. Na nas je, da dediščino čebelarstva ne le ohranjamo, ampak jo nadgrajujmo z novimi spoznanji in vedenji o odgovornem sobivanju človeka z naravo.

Naj medi!

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Humar, Marjeta: Po bečelah se vižej! = Mach es wie die Bienen!. Založništvo in izdelava – Žirovnica: Agens, 1994.
• Juvanec, Borut: Slovenski čebelnjak. Brdo pri Lukovici, Ljubljana 2010.
• Juvanec, Borut: Slovenija, arhitektura in dediščina. Založba i2 SAZU, Ljubljana 2019.
• Fran Lakmayer: velikan slovenskega čebelarstva. Založba in izdelava – Mače pri Preddvoru: KD Josepine Turnograjske, 2020.
• Sodobno čebelarstvo. Praktični del. ZČD za Slovenijo, 1958.
• Rupel, Marko: Valvasorjevo berilo. Mladinska knjiga, Ljubljana 1951.