Cerkev

Najstarejša župnija na Loškem je Stara Loka, ki se prvič omenja že v 10. stoletju. V nadaljnjih stoletjih so se ustanovile tudi druge župnije v Poljanski in Selški dolini, leta 1804 pa je bila ustanovljena še župnija Škofja Loka. Od leta 1787 so bile župnije na Loškem ozemlju vključene v Ljubljansko škofijo.

Cerkveno življenje je v drugi polovici 18. stoletja doživljalo precej sprememb. Cesar Jožef II. je v sklopu cerkvenih reform ukinil samostane, ki se niso ukvarjali s šolsko ali bolnišnično dejavnostjo. Zaradi tega je bil leta 1782 ukinjen red Klaris, ki so živele v Škofji Loki od 14. stoletja. Nato so se v Škofjo Loko preselile sestre Uršulinke, ki so vodile šolo za dekleta.

V obdobju Ilirskih provinc (1809–1813) je francoska oblast poleg ukrepov na drugih področjih posegla tudi v cerkveno ureditev. Uvedla je francoski bogoslužni koledar, s katerim so odpravili vse cerkvene praznike razen božiča, vnebohoda, Marijinega vnebovzetja (tudi Napoleonov rojstni dan) in Vseh svetih. Uvedli so civilno poroko, ki je morala biti sklenjena pred cerkveno. Vodenje matičnih knjig pa so iz župnišč prenesli na župane. Cerkev je poleg tega izgubila tudi nadzor nad javnim šolstvom.

Po ukinitvi Ilirskih provinc se je cerkveno življenje vrnilo na pred francosko obdobje, vpeljali so stari cerkveni koledar, dovoljena so bila romanja in procesije ter posti. Cerkev pa je ponovno dobila nadzor nad šolstvom in vodenjem matičnih knjig. Nastajati so začela katoliška politična, izobraževalna in socialna društva. Poleg tega so v okviru cerkvenega življenja na Loškem delovale še številne bratovščine in dekliške, fantovske, ženske in moške Marijine družbe.