Zajčki za vso Slovenijo

Tovarna klobukov Šešir, ki je v Škofji Loki delovala od leta 1921 do stečaja leta 2016, je proizvajala tulce za izdelavo klobukov iz kunčje in zajčje dlake. Dlako in kožo je tovarna uvažala iz tujine, večkrat pa so surovine kupovali tudi na domačem trgu, če je bila njihova kakovost ustrezna.

Tovarna je kožo in dlako največkrat uvažala iz Belgije, Italije, Francije, Nemčije in Avstrije. Občasno so se pri uvozu pojavljale težave, saj nekateri dobavitelji surovin niso uspeli pravočasno zagotoviti. Ker se je povpraševanje po Šeširjevih izdelkih in polizdelkih iz leta v leto povečevalo, je morala tovarna vedno več proizvajati, ob tem pa zagotavljati dovolj surovin, dlake in kože. Tako se je v začetku 60. let vodstvo tovarne klobukov odločilo, da v Hosti pri Škofji Loki ustanovijo selekcijsko postajo plemenskih kuncev, ki so jih razdeljevali med rejce, in poskusijo tako vsaj delno rešiti težave z dobavo surovin.

V Gorenjskem glasu je 30. oktobra leta 1987 izšel članek o Hosti, v katerem se med drugim domačinka Nežka Štucin spominja, kako sta z možem okoli pet let skrbela za zajčjo farmo.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Vojko Valič, Škofjeloška tovarna klobukov v letih 1921–1941, v: Loški razgledi, št. 1, let. 6, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1959.
• Janez Tušek, Šeširjevih sedem desetletij, v: Loški razgledi, št. 1, let. 37, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1990.
• Mohor Peternelj, Tovarna klobukov Šešir Škofja Loka v času obeh Jugoslavij, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana, 2016.