Odprtje gostujoče razstave Idrija in Žiri kot obmejno območje 1941‒1945
24. 7. 2019 @ 19:00
V sredo, 24. julija 2019, ob 19. uri vas vabimo na odprtje razstave Idrija in Žiri kot obmejno območje 1941‒1945, v Loški muzej Škofja Loka.
Razstavo so v okviru projekta z naslovom Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva pripravili raziskovalci s Filozofske fakultete v Ljubljani in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Več o projektu:
Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške (Neodvisne države Hrvaške – NDH) – so Slovence razdelili med štiri različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt. Razmejitev med okupacijskimi območji ni vedno potekala po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji, temveč je bila v večji meri določena 12. aprila 1941 na podlagi Hitlerjevih navodil o razkosanju Jugoslavije. S tem se je na Slovenskem pojavilo pet različnih mejnih območij in mej, in sicer med Nemčijo in Madžarsko, med Madžarsko in NDH, med Nemčijo in NDH, med Italijo in Nemčijo ter med Italijo in NDH.
Te meje so globoko zarezale v vsakdanjik in ustaljene navade domačinov, kar je zlasti vidno iz prisilnih migracijskih gibanj in prehodov meje, ki so pospremile oblikovanje novih meja. Kar 58.522 Slovencev je pristalo v nemških in italijanskih koncentracijskih taboriščih, 688 v madžarskih ter okoli 400 v hrvaških. Dodatno je bilo v italijanski konfinaciji in na prisilnem delu okoli 20 tisoč Slovencev, kar 80 tisoč pa v različnih zaporih. Deportiranih je bilo 571 prekmurskih Judov, ki so bili večinoma umorjeni v taborišču Auschwitz. Nemcem je uspelo izgnati 63 tisoč Slovencev. Preko italijansko-nemške meje je iz italijanske okupacijske cone v nemško zbežalo 17 tisoč ljudi. V italijansko okupacijsko cono pa je pribežal del tistih 10 tisoč posameznikov, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v NDH. Iz italijanske okupacijske cone so nato na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17 tisoč kočevskih Nemcev.
Mejni režim na mejah se je razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične pregrade, postojanke s strojnicami, itd. Druge so postale bolj kot ne le črta na papirju, zastražena le občasno. Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Lokalno prebivalstvo je občutek prizadetosti ohranil in prenesel na mlajše generacije ter v kolektiven spomin. To je danes zlasti vidno ob slovensko-hrvaški meji, čemur priča tudi dejstvo, da državi več kot 70 let po zaključku vojne še vedno nista našli dokončne rešitve glede mejnega vprašanja. Tovrstni konflikti posledično sprožajo t. i. spominske vojne, ki onemogočajo mirno sobivanje desetletja in celo stoletja po prvotnih dogodkih.