Odprtje razstave Janez Pelko: Zatemnjena razodetja

Janeza Pelka poznamo predvsem kot ustvarjalca, ki smisel svojega umetniškega hotenja išče v enigmatičnih vsebinskih sklopih in elegantnih fotografskih izpeljankah na različne teme. Tokrat se predstavlja z zaključenim sklopom povečanih fotografij, prvotno izdelanih v tehniki camere obscure, ki dopolnjujejo njegove slogovne usmeritve in nove vsebine v njegovih ponotranjenih obravnavah človeškega telesa. Najstarejša projekcijska tehnika za reproduciranje realnosti, ki Pelku pomeni velik izziv, zahteva od fotografa posebno pozornost, potrpežljivost in drugačen tehnični pristop kot pri konvencionalni fotografiji in digitalnih orodjih. Ker Janez Pelko te lastnosti ima, s pridom uporablja “svetlopis” camere obscure, zavedajoč se njenih omejitev (kot npr. tresljaji zrcala, dolg zaklopni čas…) ter prednosti. Že Leonardo Da Vinci je leta 1498 napisal, da je camera obscura kot človeško oko, da v njej nastane slika tako kot v očesu. Njene odlike poleg širine posnetka in globinske ostrine omogočajo avtorju še mehko (tonsko) komponiranje vzdušja in telesnosti, za čemer so npr. stremeli mojstri klasičnega slikarstva. Od fotografa, ki nastopa v vlogi režiserja in scenografa hkrati, zahteva znanje, veliko mero zbranosti in občutek za prostor. Čeprav v odnosu do grobega prostora izpostavljeno človeško telo deluje krhko in občutljivo, je v funkciji vizualne strukture in v okviru kompozicije (statične ali dinamične) notranje razgibano, prežeto s senzibilnostjo, nežnostjo in subtilno erotiko. Pelko nosilce svojih pripovedi umešča po prizoriščih in zdi se, kakor da bi jih premikal po šahovnici, ki je prispodoba za avtorjev notranji svet, poln protislovij in dvomov.

Kustos razstave je Boštjan Soklič.