Freywillig-auffgesprungener Granat-Apffel, Des Christlichen Samaritan

Uršulinski samostan (spodaj) in škofjeloški grad (zgoraj) pred letom 1891

Portret Eleonore Marije Rozalije, kneginje Eggenberg <em>Foto: Bojan Salaj, hrani: Narodna galerija</em> — Portret Eleonore Marije Rozalije, kneginje Eggenberg *Foto: Bojan Salaj, hrani: Narodna galerija*

Sistematično urejena knjiga receptov za zdravljenje iz 17. stoletja

Zdravilne rastline, samostani in lekarne

Evropski samostani so v srednjem veku postali središča dogajanja na zdravstvenem področju ter poznavanja in preučevanja zdravilnih rastlin. Redovniki in redovnice so jih gojili na predelu samostanskega vrta, imenovanem zeliščni ali apotekarski vrt. Poglavitni način zdravstvene oskrbe v samostanih je bilo namreč zeliščno zdravilstvo – fitoterapija. Zdravilne pripravke so redovniki in redovnice sprva uporabljali za lastne potrebe. Šele v kasnejših obdobjih se omenja preskrba okoliškega prebivalstva z zdravili iz samostanskih lekarn. Ob samostanskem vrtu sta bili del samostana še bolniška soba ter soba za pripravo in hrambo zdravil, t. i. apoteka. Obstoj slednje nam potrjujejo že načrti za sloviti benediktinski samostan St. Gallen v Švici iz leta 820. Lekarne so imeli tudi slovenski samostani, med katerimi ima pomembno mesto samostan v Olimjah z eno najstarejših samostanskih lekarn v Evropi.

Že v 17. stoletju so bile uradno izšolane in priznane lekarnarice prisotne tudi v ženskih samostanih. Med tovrstne samostane sodi sprva klariški in kasneje uršulinski samostan v Škofji Loki.

Škofjeloška samostanska lekarna

Že pod klarisami ustanovljena je bila samostanska lekarna, stara krepko čez 300 let, edina lekarna za širšo okolico.

AUŠL, Chronik des Ursulinenkonventes in Bischoflack, 1891–1930, t. e. 2: 110

Prva znana lekarnarica v škofjeloškem klariškem samostanu je bila Marija Cecilija Rasp (1660–1737). Ob njej je za uboge skrbela tudi Marija Felicita, grofica Lichtenberg (1685–1749). Zadnja znana lekarnarica med škofjeloškimi klarisami je bila Marija Rozalija Rauber (1756–1817), ki je ob razpustu klariškega samostana prestopila v uršulinski red ter pod škofjeloškimi uršulinkami nadaljevala lekarniško dejavnost.

O zanimanju redovnic za zdravstvo in zdravljenje zlasti z zdravilnimi rastlinami nam priča ohranjena medicinska in farmacevtska ter druga literatura. Med tiskanimi knjigami 17. in 18. stoletja, ki so bile v lasti kranjskih samostanskih knjižnic, pa je tudi delo Eleonore Marije Rozalije, kneginje Eggenberg, z naslovom Freywillig-auffgesprungener Granat-Apffel, Des christlichen Samaritans. Knjiga se je do danes ohranila v zbirki knjig nekdanjega nunskega samostana, ki jo danes hrani Loški muzej Škofja Loka. Točnega podatka o tem, po kakšni poti je prešla v last škofjeloškega samostana, žal ne vemo.

Knjiga Freywillig-auffgesprungener Granat-Apffel, Des Christlichen Samaritan

Knjiga je sistematično urejena zbirka receptov in predlogov za zdravljenje, ki daje vpogled v ljudsko medicino tistega časa. Opisanih je kar okoli 1750 receptov za zdravljenje bolezni. Knjiga je bila prvič natisnjena leta 1695 v knjigarni Leopolda Voigta na Dunaju. Ponatisi so poleg opisov zdravilnih rastlin, takratnih zdravniških praks, magičnih načinov zdravljenja in vraževerja vsebovali tudi kuharske recepte. Zadnji ponatis knjige je bil leta 1863 v Stuttgartu. Delo je v 18. stoletju sodilo med najbolj razširjene priročnike s področja ljudske medicine v nemško govorečih predelih in je imelo velik vpliv na takratno zdravniško prakso. Z uveljavitvijo uradne medicine ter vedno večjo uporabo farmacevtskih pripravkov pa je med 19. stoletjem izgubljalo pomen.

Eleonora Marija Rozalija ni avtorica receptov za pripravo zeliščnih pripravkov in zapisanih predlogov za zdravljenje. Le-te je več let zbirala in jih nato objavila v pričujočem delu. Besedila so nekoliko okrnjena, brez podrobne razlage sestavin, njih učinkovin in pripravkov. Avtorica po večini ne navaja natančnih količin sestavin, v mnogih primerih pa niti delov rastlin, ki so primerni za določene pripravke. Večina zapisov je preprostih, s podanimi sestavinami ter krajšimi navodili za pripravo in uporabo pripravka. Redkejši obsežnejši zapisi pa vsebujejo pogovorne besede, regionalno specifična in latinska poimenovanja ter zastarele strokovne izraze.

Eleonora Marija Rozalija, kneginja Eggenberg

Eleonora Marija Rozalija, kneginja Eggenberg, se je rodila 18. maja 1647 Karlu Evzebiju, knezu Liechtensteinu, in Johani Beatriki, roj. princesi Dietrichstein-Nikolsburg, na Dunaju. Znano je, da je knez veliko pozornost namenil izobrazbi in vzgoji svojih otrok. Njegova prvorojenka Eleonora se je šolala enako kot dečki ter je morala znati tuje jezike in latinščino, izšolana pa je bila tudi v klasičnih humanističnih vedah. Znanje o medicini in alkimiji je lahko prejela od očeta, ki se je tudi sam močno zanimal za ti dve področji.

S slovenskim prostorom je bila kneginja tesno povezana zadnjih 30 let svojega življenja. Pri 19 letih (4. julija 1666) se je namreč poročila z Janezom Sajfridom, knezom Eggenbergom (1669–1716), iz Gradca, ki je z letom 1692 postal deželni glavar Kranjske. V zakonu sta se jima rodila dva sinova in hči, vendar je eden od sinov že v otroških letih umrl. Tako lahko povod za nastanek knjige Freywillig-auffgesprungener Granat-Apffel /.../ iščemo delno v otrokovi smrti ter delno v dejstvu, da naj bi bila kneginja šibkega zdravja. Iz samega naslova pa je razvidno, da je avtorica z napisanim delom želela pomagati tudi revnim in nemočnim. Ob skrbi za lastno zdravje in zdravje svojih otrok, zlasti edinega sina, je namreč znano, da je bila kneginja zelo pobožna in dobrodelna. Umrla je 3. oktobra 1703 pri 56 letih.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik, maj 2023

Viri:

Arhiv Uršulinskega samostana v Škofji Loki (= AUŠL), Chronik des Ursulinenkonventes in Bischoflack, Arhiv Uršulinskega samostana v Škofji Loki, t. e. 2, 1891–1930.

Literatura: