Gospodarstvo
Škofja Loka je bila dolga stoletja pomembno gospodarsko središče, ki je skoraj še celo stoletje temeljilo na obrtni proizvodnji in živahni trgovini. V prometnem oziru je predstavljala pomembno tranzitno točko v povezavi med Nemčijo in Italijo. Veliko dobička je Škofji Loki prinašalo prevozništvo z vozovi in konji. Prevozniki, imenovani tudi furmani, so tovorili blago od nemških dežel pa vse do Benetk. Zaradi tega sta v Loki še posebej cveteli trgovina in prekupčevanje s konji, hkrati pa tudi obrt.[1] Gospodarsko življenje pa so poživljali tudi tedenski in letni sejmi, kamor so prihajali obrtniki in trgovci iz drugih krajev in dežel prodajati svoje blago.
Sredi 19. stoletja se je začela preko slovenskih dežel graditi Južna železnica, ki bi povezala deželna glavna mesta Gradec in Ljubljano s Trstom ter na drugi strani z Dunajem. Leta 1869 se je začela graditi Gorenjska železnica, ki je povezovala Ljubljano s Trbižem. Odprta je bila 14. 12. 1870, potekala pa je tudi čez Loško ozemlje. Loška železniška postaja je bila zgrajena na Trati, kjer se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje začela razvijati industrija.
Prvi industrijski obrat je bila tovarna sukna[2] Alojza Krennerja, ki je začela delovati v 70. letih 19. stoletja. Tovarna je zaposlovala okoli sto ljudi, večinoma moških. Poleg odej so izdelovali še razne vrste moškega in damskega blaga, ki so ga prodajali na domačem trgu, v Avstriji, Šleziji in Moravski.[3] Krenner je dal leta 1887 za potrebe proizvodnje vgraditi parni stroj za pogon suknarne, čez dve leti pa je vodni kolesi na Selščici nadomestil s turbino, ki je za svoje delovanje izkoriščala vodno moč Selške Sore.[4] Leta 1894 je tovarna dobila generator in še istega leta je Krenner z Občino Škofja Loka sklenil pogodbo, v kateri se je obvezal, da bo s presežki proizvedene električne energije razsvetljeval mestno jedro naslednjih 30 let.
Obenem pa so v Škofji Loki in njeni okolici še vedno delovali manjši in večji proizvodni obrati. Poleg Tehnohigijenične tovarne kisa v poslopju ob Kapucinskem mostu, ki je proizvajala kis za domače in okoliške potrebe gostilničarjev, se je zaradi naravnih danosti razvijala tudi lesna trgovina in žagarstvo. Slednji so svoje obrate večinoma akumulirali v bližini železnice na Trati, do večjega razvoja pa je prišlo med obema vojnama. Na severu mesta Škofja Loka pa so na hribu Kamnitnik pridobivali kamenje, ki so ga med drugim uporabljali tudi ob gradnji Bohinjske železnice.
[1] Jelo Janežič, Prometna pota in gospodarski razvoj Škofje Loke, Loški razgledi, št. 1, let. 1, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1954, str. 155.
[2] Prvič vpisana v obrtni register leta 1871, leta 1874 pa registrirana tudi pri Deželnem in Trgovskem sodišču v Ljubljani; Judita Šega, Štiri generacije škofjeloških Krennerjev 2. del, Loški razgledi 48, Škofja Loka 2001, str. 51–52.
[3] France Štukl, Od nitke do prvih tekstilnih tovarn, Loški razgledi, št. 1, let. 63, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2016, str. 287.
[4] Judita Šega, Štiri generacije škofjeloških Krennerjev (2. del), Loški razgledi, št. 1, let. 48, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2001, 55.
O napeljavi vodovoda v Škofji Loki: https://www.loski-muzej.si/novice/loski-vodovod/
O elektrifikaciji in prvih električnih lučeh v Škofji Loki: https://www.loski-muzej.si/novice/elektrifikacija-skofje-loke/
