Ivan Grohar osebno

V Loškem muzeju hranimo nekaj slikarjevih osebnih predmetov. Med drugim pričajo o njegovem delu, ki ga je zelo zaznamovala Loška pokrajina, kamor se je opremljen s slikarskim kovčkom velikokrat odpravljal ustvarjat v naravo. 

Ivan Grohar se je rodil leta 1867 v vasi Sorica nad Železniki, pomemben del svojega življenja pa preživel v Škofji Loki in njeni okolici. Sprva je ustvarjal v realističnem slogu, kasneje pa postal ključni predstavnik slovenskega impresionizma.

Kljub izjemni nadarjenosti zaradi pomanjkljive izobrazbe ni mogel nadaljevati študija na dunajski akademiji, zato je pretežno slikal za cerkvena naročila in portrete. Leta 1896 je odprl atelje v Škofji Loki ter občasno obiskoval slikarsko šolo Antona Ažbeta v Münchnu. Šele po letu 1904, ko se je ponovno vrnil v Škofjo Loko, je razvil impresionistični stil in v naslednjih letih ustvaril svoja najboljša dela. Kljub podpori umetniških kolegov, še posebej Riharda Jakopiča in Ivana Cankarja, pa Groharju nikoli ni uspelo preseči revščine, s katero se je soočal že od otroštva, in ki je posledice pustila tudi na njegovem zdravju. Le nekaj dni pred odhodom na dolgo željeno študijsko potovanje v Italijo, je leta 1911 umrl v ljubljanski bolnišnici, izčrpan od jetike.

Groharjev slog

Zgodnja dela Ivana Groharja so nastajala v realističnem slogu, nato pa ga je na začetku prejšnjega stoletja navdušil simbolizem italijanskega umetnika Giovannija Segantinija, s katerim sta delila veselje do upodabljanja alpske pokrajine. Impresionistični slog je razvil postopoma. Kot značilno za to slogovno tehniko, je posamezne tone razpustil v barvne pike, s čimer motivi šele ob daljšem opazovanju dobijo občutek predmetnosti. Motive je upodabljal v barvnih kontrastih in odsevih, poudarke pa s saturiranimi odtenki. Njegove kompozicije imajo diagonalne tendence ali so centralne in največkrat urejene v pasove. Kontur in robov ne uporablja. Na slikah so jasno razvidne slikarjeve poteze in tudi, kdaj je čopič zamenjal z lopatico. Grohar je pri slikanju izhajal iz lastnega čustvenega vtisa, zaradi česar so njegove slike dobile tudi simbolno konotacijo.

Impresionizem

Umetnostna smer se je v drugi polovici 19. stoletja sprva pojavila v Franciji in se kmalu razširila po Evropi. Med drugim so jo spodbudile nove znanstvene raziskave v optiki ter proizvodnja barv v tubah. Slednje je omogočalo slikanje v naravi, kar je postalo temelj impresionizma. Bolj kot naracija in realistično podajanje videnega, je slikarje motiv zanimal kot edinstven in neponovljiv trenutek. Impresionisti so z debelimi in skicoznimi potezami beležili menjajočo se svetlobo in barve, kot jih pogojuje vreme. Z impresionistično tehniko narava v slikah postane živa in aktivna, s čimer vpliva tudi na čustven odziv gledalca.

Groharjev kovček

V slikarskem kovčku je Grohar nosil ves material za slikanje v naravi: barve, čopiče, terpentin, lopatice, manjše formate platen ali papir, svinčnike za skice in drugo. Kovček je bil nujni spremljevalec na Groharjevih ustvarjalnih popotovanjih po škofjeloški okolici proti Železnikom in Sorici, na Koprivnik, v Bohinj in na Bled, kakor gre sklepati po njegovih slikarskih motivih. Pri nekaterih natančnega mesta nastanka ne moremo določiti, medtem ko so tisti s prepoznavnih lokacij najverjetneje nastajali za prodajo. Upodobitve Groharjeve gorenjske pokrajine predstavljajo vrhunec njegovega slikarstva.

Po naravi sem pričel tri reči, seveda manjše, ker velike se ne upam zvršiti, kajti gotovo me bo kaj zadrževalo slabo vreme. Da bi imel dosti denarja, potem bi že, motivi, “štimunge”, so lepi in dosti jih je.

Groharjevo pismo Jakopiču, 8. 4. 1903

Groharjevo ljubezen do potovanj in spoznavanja novih pokrajin je preprečevalo pomanjkanje, zaradi katerega si je z izjemo študijskih potovanj lahko privoščil le krajše izlete po okolici. Loška pokrajina ni navdihovala samo njega, pač pa tudi druge slovenske impresioniste. V Škofjo Loko se leta 1902 preseli Rihard Jakopič, Grohar se tukaj ustali dve leti kasneje, občasno se jima na izletih pridružita tudi Matej Sternen in fotograf Avgust Berthold. To delovno druženje impresionistov imenujemo škofjeloški Barbizon, ki je prepoznan tudi kot prva neformalna slikarska kolonija pri nas.

Čopiči in lopatica

Groharjevi čopiči so različno debeli in ploščati. Takšni so bili značilni za impresionistično slikanje, saj so omogočali debele in ploskovite nanose barv. Za še bolj intenzivne in pastozne nanose je umetnik uporabil kar slikarsko lopatico, ki je omogočala mešanje barv neposredno na platnu.

Terilnik

Terilnik je predmet s katerim so slikarji trli barvni pigment in ga mešali z vezivom, ki je bilo v Groharjevem primeru olje, saj je najraje slikal prav v oljni tehniki. Čeprav so se barve v tubah pojavile v sredini 19. stoletja, so bile za marsikoga predrage, tudi za Groharja. Večina slikarjev je zato v ateljejih še vedno mešala svoje barve, medtem ko so bile barve v tubah rezervirane za slikanje v naravi.

Volneni suknjič

Groharja si lahko predstavljamo po besedah Ivana Cankarja, ki je bil njegov prijatelj. Tako je slikarja po spominu opisal leta 1914 v črtici Menica, kjer je omenjen tudi suknjič:

Prikazal se je človek tako visok in postaven, da je moral na pragu upogniti hrbet. Nekoliko starejši in sila močnejši je bil od mene, ali v pogledu svojih zvestih oči je bil mlajši, bolj otroški in bolj zaupljiv. In v vsej tej otroški zaupljivosti je bila tiha, brezdanja resnoba, kakor da bi pogledal človek iz čolna v jezero ter se prestrašil sam svoje podobe, v globočino izgubljene. Kozav je bil v lica, nosil je tenko brado, ki je bila takrat kuštrava in kocinasta, ter dolge, povešene brke … Vstal je počasi, kakor je bil velik in silen. Takrat sem zapazil, da je bil oblečen kakor otrok, ki raste prehitro iz svojih obnošenih cunj. Suknjič mu je bil preozek in prekratek, močna zapestja so mu štrlela daleč iz rokavov, hlače so mu segale komaj do gležnjev …

Pripravila: Petra Čeh