Ivan Grohar velja za pomembnega predstavnika slovenskega impresionizma ter za enega ključnih umetnikov na prelomu stoletij, ki so popeljali takratno slovensko umetnost v modernizem 20. stoletja.

Rodil se je v vasi Sorica nad Železniki pri Škofji Loki, pomemben del svojega življenja pa preživel v Škofji Loki in njeni okolici ter v teh krajih ustvaril nekatera svoja najbolj znana impresionistična dela. Čeprav ga danes poznamo kot mojstra krajine, je Grohar v svojem kratkem življenju ustvaril tudi nemalo slikovitih podob ljudi. Po slednjih je sicer manj znan, a njegovi portreti in figuralna dela z nabožno vsebino predstavljajo pomemben del njegovega opusa. Z njimi je začel svojo umetniško pot, sprva preizkušal realistični slog, postopoma pa vanje vnašal tudi prvine svojega značilnega, kasnejšega simbolizma in impresionizma. Zlasti v zgodnjem obdobju so ta dela, ki so nastajala večinoma po naročilu, predstavljala vir zaslužka, hkrati pa tudi močen ustvarjalni poligon, kjer je Grohar izbrusil svojo slikarsko potezo. Zanimala ga je ekspresija človeškega izraza, zlasti blizu mu je bil žanrski portret, ki ga je pogosto prenašal tudi v dela z religiozno vsebino. Groharjevo slikarstvo je bilo vselej osredotočeno tudi na pojem slovenstva – na domovino, na naravo, na malega, preprostega človeka, na lepoto podeželja, od koder je tudi sam izhajal. Ko je vstopil v širši mednarodni prostor takratne progresivne moderne umetnosti, je s svojo nacionalno zavednostjo povzdignil v slikah ne le svoj domači kraj, temveč tudi vso svojo domovino. In čeprav je bil marsikdaj do nje tudi kritičen, je ljubil njen svet in ljudi ter to dosledno vnašal v svoje delo.

Pričujoča razstava predstavlja zbirko Groharjevih del iz njegovega zgodnjega obdobja, zlasti portretov in slik z nabožno vsebino, ki jih hrani Loški muzej. Posvečena je Groharjevi tesni povezanosti s Škofjo Loko, ki ga je navdihovala in pustila neizbrisen pečat v njegovi umetnosti, hkrati pa je tudi poklon Škofje Loke Groharju kot osebnosti in umetniku.

Groharjeva zgodnja dela

Loški muzej hrani zbirko Groharjevih del iz njegovega zgodnjega obdobja, zlasti portretov in slik z nabožno vsebino. Ogledate si jih lahko v zbirki Ivan Grohar v Loškem muzeju, ki je posvečena Groharjevi tesni povezanosti s Škofjo Loko, ki ga je navdihovala in pustila neizbrisen pečat v njegovi umetnosti, hkrati pa je tudi poklon Škofje Loke Groharju kot osebnosti in umetniku.

1. VOJAK, 1892

svinčnik, papir

42.5 x 31.5 cm

LM UZ/786

Sodeč po uniformi naj bi bil upodobljenec avstrijski vojak ali lovec, ki je pripadal 7. cesarsko-kraljevemu kranjskemu lovskemu bataljonu. Po pripovedi Staneta Strupija, starinarja v Kranju, od kogar je Loški muzej leta 1998 odkupil sliko, bi lahko bil Strupijev prednik. Grohar ga je verjetno naslikal še v času služenja vojaškega roka oziroma tik pred začetkom svojega šolanja na Deželni risarski šoli v Gradcu. Temu v prid kaže dejstvo, da je Grohar med služenjem vojaškega roka v prostem času po fotografijah risal slike podčastnikov in raznih vojakov ter tako služil denar. Realistično naslikan portret kaže, da se je Grohar tisti čas zelo intenzivno ukvarjal z osnovami risanja. A čeprav je risba še tipično začetniška, nesproščena, telo in njegova drža ter oblačilo togi, je v njej vendar zaznati veliko finese in senzibilnosti poteze ter senčenja, kar kaže na Groharjev slikarski talent. Živ je tudi pogled na obrazu. Dopasni portret z obrazom v tri četrt profilu je pomenljiv v smeri domneve, da so mu morda prav slednje kvalitete v risbi odprle pot na risarsko šolo v Gradcu. Podan je realistično natančno.

2. MOŽ S FESOM, 1893

olje, papir

37 x 29 cm

LM UZ/20

Sodeč po noši je upodobljenec, ki je služil Groharju za model, musliman iz Bosne. Verjetno sta tako ta portret kot študija Moška glava s fesom (1893), ki jo hrani Muzej in galerije mesta Ljubljane, nastala kot študija v Groharjevem prvem letniku na graški risarski šoli. Identiteta upodobljenca ni znana. Doprsni portret z obrazom v profilu je podan v barvnem kontrastu, ko je, sicer umirjenemu koloritu slike, dodana močna rdečina fesa in v svoji monokromnosti učinkuje hkrati kot samostojno abstraktno barvno polje, kar dela sliko nekako moderno. Opazno je realistično posnemanje zunanjosti, a kljub temu je že vidna težnja po individualnosti, zlasti v podajanju portretirančevih brčic in nosu ter skritega, a prodornega pogleda.

3. FRANJA TAVČAR, 1893

svinčnik, papir

51 x 41 cm

LM UZ/90

Upodobljenka Franja Tavčar (1868 Ljubljana–1938 Visoko) je bila žena slovenskega politika, pravnika in pisatelja dr. Ivana Tavčarja. Kot narodno zavedna ženska je bila dejavna kot predsednica prve mestne ženske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda ter soustanoviteljica in dolgoletna predsednica Splošnega slovenskega ženskega društva. Leta 1917/1918 je s Cilko Krek prevzela vodilno vlogo v množičnem aktiviranju žensk v političnem življenju (deklaracijsko gibanje). Bila je prva častna meščanka Ljubljane in članica številnih narodnih, kulturnih in dobrodelnih društev. Leta 1925 je postala prva slovenska dvorna dama srbske kraljice Marije Karađorđević. Moralno in gmotno je podpirala mlade umetnike (Ivana Cankarja, Ivano Kobilca in druge). Portret je verjetno nastal, ko je leta 1893 Grohar iskal dodatno denarno podporo za nadaljevanje študija v Gradcu. Grohar je J. Armiču pripovedoval, da je nekaj risb iz graške risarske šole pokazal Ivanu Tavčarju. Ta mu je izročil petdesetak in mu dal dve fotografiji, da bi napravil še dva portreta. Časovno se poročilo ujema s časom nastanka te risbe. Še vedno je opazno realistično posnemanje zunanjosti. Po prvih avtorjevih izkušnjah na akademiji je risba postala bolj sproščena. Upodobljenka je podana v rahlem zasuku vstran. V nevidnih detajlih je Grohar uspel ujeti izraz, predvsem je napredoval v slikanju oči in njihovega pogleda

4. DEKLE IZ SORICE, 1893

olje, papir 

71.8 x 46.8 cm

LM UZ/18

Upodobljenka je anonimno dekle preprostega videza, verjetno s podeželja, od koder je Grohar izhajal. Gre za značilen Groharjev model enega od deklet, ki jih je slikar verjetno srečal, ko se je med študijem v prvem letniku graške slikarske šole vrnil domov v Sorico. Le ugibamo lahko, ali bi bila to lahko izvoljenka Neža Pintar, toda podobnosti z obrazom, kot na sliki Sv. Neža, ni, pa tudi na fotografiji je precej drugačna. Je eden redkih Groharjevih portretov, kjer se je slikar enakovredno kot obrazu posvetil tudi oblačilu portretiranke. Dekle na portretu nosi značilno kmečko oblačilo s kratkimi rokavci in t. i. kiklo z modrcem, verjetno s predpasnikom, na glavi pa značilno naglavno ruto. V desni roki drži cvetlico. Groharju je tu uspelo upodobiti moč dekletovega pogleda. Še vedno je opazno realistično posnemanje zunanjosti, a kljub temu je že vidna težnja po individualnosti, ki gre vse bolj v smer podajanja pogleda. Zaradi njega in poudarjenega senčenja je sam obraz mnogo bolj ekspresiven. Obraz je naslikan neprimerno bolje kot nevešče naslikana leva roka, ki nakazuje Groharjev takratni problem s figuro, desna roka pa je že naslikana bolje in deluje v primerjavi z obrazom precej krepko. Dekličino mladostno lepoto preveva otožnost, podana preko spuščenega pogleda.

5. KMET IZ SORICE, 1894

olje, papir 

36.6 x 28.1

LM UZ/21

Slika je značilen portret domačina iz avtorjeve rojstne Sorice. Preprostost moža v suknjiču, tipično urejenega za portretiranje, izdaja rdečica obraza, ki priča o trdem kmečkem življenju malega človeka na podeželju. V podobi Soričana je Grohar vizualiziral odnos do svojega izvornega okolja. Identiteta upodobljenca ni znana, sodeč po fotografijah takratnih Soričanov pa je značilen soriški obrazni tip. Starec je naslikan v suknji s kravato. Njegov urejen videz kažejo tudi lasje, skrbno počesani na stran. V smislu slikanja se tu Grohar sprosti v barvi, ki je ekspresivna, in opredeli tako pogled kot plastičnost obraza. Portret je podan naturalistično in je daleč od neke idealizirane podobe. Vse to kaže, da je portrete preprostih ljudi, domačinov podal še posebej izrazno in psihološko poglobljeno.

6. DR. ANTON ARKO, (1909)

olje, platno

66.5 x 48.5 cm

LM UZ/640

Dr. Anton Arko (1846 Ribnica–1908 Ribnica) je leta 1877 v Škofji Loki zaprosil za službo mestnega zdravnika – dobil je celo naziv “Bezirksarzt” – nekaj časa pa je bil tudi sanitarni inšpektor. V obdobju 1882–1908 je bil občinski odbornik, v obdobju 1898–1902 pa občinski svetnik. Med letoma 1891 in 1908 je bil lastnik hiše na Mestnem trgu 37. Leta 1908 se je vrnil v rodno Ribnico in meščanom zapustil t. i. Miklovo hišo. Zgodaj leta 1909 se je njegova sestra Antonija Arko zahvalila Groharju za portret in izrazila zadovoljstvo z njim, in sicer v pismu, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Portret možakarja je bolj dokumentarne narave. Gre za naročilo uglednega meščana, kar pomeni, da se je slikar lotil portreta v smislu korektno opravljenega dela za naročnika. Je pa narejen v takratni značilni, nekoliko zabrisani slikarski maniri, toni so mehki, a bledi. Portret ni v koraku z avtorjevim siceršnjim impresionističnim razvojem tega časa. Tudi pogled tega upodobljenca je ponovno usmerjen vstran.

7. ZNAMENJE, (1894)

olje, papir 

27 x 19 cm

LM UZ/144

V tem delu, pripisanem Ivanu Groharju, sta v idilični podobi združena dva avtorjeva značilna motiva: nabožna vsebina in krajina. Znamenje ob poti, kjer se v ozadju bohotijo hribi, je verjetno motiv, ki ga je Grohar dobil v Sorici. Po vsej verjetnosti ga je naslikal še v času šolanja na Deželni risarski šoli v Gradcu, na enem od svojih postankov, ko se je med počitnicami vračal v Sorico.

8. SV. FLORIJAN, (1898)

olje, platno 

100 x 70 cm

LM UZ/17

Slika je verjetno nastala kot študija za kako oltarno sliko. Motiv Sv. Florijana, zavetnika gasilcev, ki z vedrom vode gasi požar, je izveden v sproščeni maniri. Gre za tipično Groharjevo nabožno podobo, kjer pa se je umetnik slikarsko razživel v barvi in potezi. Delo je verjetno nastalo po naročilu, v času po zaključku šolanja v Gradcu, a v obdobju, ko se je še intenzivno ukvarjal tudi z nabožnimi vsebinami

9. VRTNICE, (1894)

olje, platno

20 x 16 cm

LM UZ/145

Ena redkih in netipičnih Groharjevih upodobitev detajla iz narave, ki pokaže slikarjev odnos tudi do takih fragmentov. Naslikal jo je verjetno še v času šolanja na Deželni risarski šoli v Gradcu, morda na enem od svojih postankov, ko se je med počitnicami vračal v Sorico.

10. SV. CIRIL IN METOD, 1898

olje, platno

premer: 54.5 cm

LM UZ/545

11. SV.ALOJZIJ, 1898

olje, platno 

premer: 54.5 cm

LM UZ/544

Sliki sta primer Groharjevega nabožnega slikarstva, s katerim se je pretežno ukvarjal v svojem zgodnejšem obdobju nekje do leta 1900, preden se je intenzivno posvetil krajinam. V njem je trdno zasidrano tudi Groharjevo portretno slikarstvo, saj je vanj vnašal obraze preprostih ljudi iz vsakdanjega življenja in tako svetnike naredil manj vzvišene, bližje ljudstvu. Obe deli sta nastali po naročilu, v času po zaključku šolanja v Gradcu, a še v obdobju, ko se je še intenzivno ukvarjal tudi z nabožnimi vsebinami. Obe sliki, ena z motivom Sv. Cirila in Metoda, zaščitnikoma slovenskega šolstva, in druga s Sv. Alojzijem, zavetnikom mladih in učencev, sta bili nekoč del zastave državne Klasične gimnazije

12. SREČANJE ŽUPNIKA ERŽENA Z ABRAHAMOM, 1894

olje, platno 

47 x 35.5 cm

LM UZ/552

Slika je nastala po naročilu župnika Eržena ob njegovem 50. rojstnem dnevu. Na sliki je napis, in sicer rojstni datum župnika Eržena. Izza rdeče zavese župnik Eržen vstopa v prostor, kjer ga čaka Abraham, upodobljen kot krepostni starec s sivo brado. Delo je izvedeno korektno, v realistični maniri, brez barvne ambicioznosti, verjetno po želji naročnika.

13. MARIJA Z APOSTOLI V BINKOŠTNI DVORANI

olje, platno

62 x 45 cm

LM UZ/146

Verjetno gre za študijo kake večje oltarne slike, na kar kaže mreža, ki je slikarjem služila kot merilo za prenos motiva v večje formate. Marija sedi v dvorani in je obdana z apostoli, na binkoštni dan jo obišče sveti duh. Grohar se je tu sprostil in podal svete osebe v bogati barvni lestvici in svetlobnih kontrastih.

14. ŽETEV, (1900)

olje, karton

31.5 x 24.3 cm

LM UZ/1138

Grohar je v svojem opusu ustvaril serijo del z motivom kmečkih opravil, med katerimi mu je bil še posebej ljub motiv žetve (npr. slike: Žanjica - 1904, Žetev - 1906, Žanjice - 1907/08, Snopi - 1909 itd). Slika Žetev, pripisana Ivanu Groharju, je verjetno nastala po letu 1900, ko se je v Groharjevem slikarstvu intenzivneje začela pojavljati krajina s figuralnimi motivi in se je Groharjevo slikarstvo postopoma začelo usmerjati v impresionistično navdahnjene podobe narave.

Opazni so sproščena poteza, nekoliko pastoznejše nanašanje barve, poudarek na svetlobi in njenih kontrastih, ekspresivnosti, vendar še ni prisotnega značilnega razkroja barve, abstrahiranja motiva in migotajoče zračne atmosfere, ki se pojavi kasneje. Neredek in znan Groharjev problem umeščanja figure v krajine se na tej sliki vidi zlasti v stopalu žanjice. Precej bolje mu v teh motivih uspeva podajanje dinamike kmečkih opravil. Tudi pri Žetvi mu je uspelo podati hipnost trenutka dela na polju. Žanjica in kosec sta podana s hrbtne strani, kar je pogosta Groharjeva figuralna rešitev, poudarek je na silhueti in na njeni dinamiki ter poskusu vraščanja v krajino. Oba sta v tipičnih poljedelskih opravah, ki jih srečamo še na drugih Groharjevih slikah s podobno motiviko. On z rjavim, globoko poveznjenim klobukom, rjavimi hlačami, belo srajco s privihanimi rokavi, v hipu, ko vihti koso. Ona v modrem krilu z belim predpasnikom in v rdeči bluzi ter z modro naglavno ruto v sklonjeni drži in v trenutku vzdigovanja snopa. Njuni dinamični drži in oprava spominjajo na kmete s slik, ki jih naslika nekoliko kasneje – npr. Grabljice (1902), Sejalec (1907), ali Krompir (1909) itd. Poudarek je na svetlobnem odblesku, v belinah njunih oblačil, ki spominjajo na eno zgodnejših podobnih svetlobnih rešitev v sliki Pogačarjev trg iz leta 1896 in se potem kasneje ponovi še na mnogih slikah. Za modele je verjetno imel kmete iz Sorice. Polje s pšenico in snopi, ki jih pobira žanjica, so podani mehkobno. Nebo na horizontu je v enotnem tonu in deluje v primerjavi s prednjim planom precej ploskovito in abstraktno, prav tako zgornji del polja.

Slika je naslikana na karton, ki ga je umetnik velikokrat uporabil za podlago namesto platna, saj je bilo slednje Groharju zaradi slabega gmotnega položaja manj dosegljivo. Slika je bila verjetno v svoji prvotni obliki nekoliko večja in naknadno obrezana. Na to namiguje nekoliko neuravnotežena kompozicija in nerazločen napis na hrbtni strani, ki ga del manjka, kar so odkrili tudi najnovejši restavratorski posegi na sliki. Slike Grohar, tako kot še marsikatere druge, ni podpisal, morda pa je bil podpis na tistem delu slike, ki bi lahko bil naknadno odrezan. Provinienca slike kaže, da je morda šlo za darilo znanemu Groharjevemu kolegu iz vojaških let, morda ko je leta 1891 služil v Ljubljani, kjer je bil ta prijatelj oficir, vendar mu je bila verjetno podarjena precej kasneje, saj je Grohar vojaščino zaključil leta 1892, takrat pa je bilo njegovo slikanje še precej začetniško. O sliki ni kaj dosti znanega, prav tako ni zavedena v Steletovem popisu del iz leta 1960.

Besedila je pripravila Barbara Sterle Vurnik.