Izseljevanje

V drugi polovici 19. stoletja je “staro celino” zajel val množičnih migracij. Tekom stoletja je število prebivalstva v Evropi in tudi na Kranjskem začelo postopno naraščati in kmečka zemlja ni mogla nuditi preživetja vsem. Poleg tega se precej kmetov po uvedbi tržnega gospodarstva sredi 19. stoletja ni moglo prilagoditi novim razmeram. S prehodom na industrijski način proizvodnje so začele propadati nekatere obrti, železniški promet je povzročil propad prevozništva, rudarstvo je zašlo v krizo, propadala pa je tudi kmečka trgovina.[1] Kmečki sloj so poleg tega pestili še visoki davki, slabe letine, odplačevanje zemljiške odveze in druga finančna bremena. Tako je v drugi polovici 19. stoletja kmečko prebivalstvo zaradi dodatnega zaslužka začelo odhajati na sezonsko delo na Hrvaško, v Bosno, Transilvanijo ali celo v Rusijo.[2] Spet drugi so rešitev iskali z odhodom v nemške dežele in Ameriko.

Val izseljevanja je v drugi polovici 19. stoletja zajel tudi Loško področje. Največ loškega prebivalstva je migriralo znotraj avstrijske države. Ločanke so v večjih mestih delale kot služkinje in kuharice, moški pa kot rudarji, obrtni pomočniki in podobno. Službovali so v bližnji Ljubljani, v Celovcu in Beljaku, pa tudi v Trstu, Pulju, na Reki, v Opatiji, Zagrebu, Gradcu in Dunaju, v Leobnu, na Tirolskem, Češkem in drugod.[3] Bili pa so tudi taki, ki so se izseljevali v bolj daljne dežele, med drugim v Ameriko. Večinoma so se z loškega področja izseljevali mlajši moški (dninarji, hlapci, mizarji, čevljarji, usnjarji, kamnoseki in drugo). Ženske, ki so odhajale iz domovine so bile največkrat soproge ali sestre že izseljenih moških, služkinje, dekle itd. Med vzroki za odhod so največkrat navajali “zaradi boljšega zaslužka” pa tudi izselitev k očetu, k soprogu, sestri in sorodnikom.[4] Ločani v Ameriki so se naseljevali pretežno v Ilinois (Chicago), Rock Springs (Wyoming), Cleveland in East Palestine (Ohio) ter Charleroi (Washington).

 

Poleg prebivalstva, ki je iskalo zaslužek v Ameriki, so tja odhajali tudi duhovniki, da bi tam v večjih naselitvenih centrih prišlekom pomagali v verskem oziru in organizirali cerkveno življenje. Eden takih misijonarjev, ki je odšel v Ameriko že leta 1864, je bil Jožef Frančišek Buh (1833–1923) iz Zadobja v Poljanski dolini. Buh je leta 1891 kupil prvi slovenski časopis Amerikanski Slovenec, ustanovil pa je tudi prvo slovensko tiskarno v Ameriki.[5]

Čeprav so bile migracije ljudi stalnica človeškega razvoja, pa so v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja dobile množične razsežnosti, saj se je po nekaterih ocenah iz slovenskih dežel avstrijske monarhije do leta 1914 izselilo kar okoli 300 tisoč ljudi.[6] Izseljevanje se je tekom 20. stoletja nadaljevalo, a nikoli več ni doseglo take množičnosti kot v 19. stoletju.

 

[1] Vlado Valenčič, Izseljevanje Slovencev v tujino do druge svetovne vojne, Dve domovini, Razprave o izseljenstvu, št. 1, Inštitut za slovensko izseljenstvo, Ljubljana, 1990, str. 49.

[2] Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 490.

[3] Marjan Drnovšek, Prispevek k zgodovini izseljevanja iz Gorenjske pred prvo svetovno vojno – s posebnim poudarkom na Škofji Loki, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 3, let. 37, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1989, str. 211.

[4] Marjan Drnovšek, Prispevek k zgodovini izseljevanja iz Gorenjske pred prvo svetovno vojno – s posebnim poudarkom na Škofji Loki, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 3, let. 37, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1989, str. 213–214.

[5] Marjan Drnovšek, Izseljevanje iz Poljanske doline do prve svetovne vojne, Loški razgledi, št. 1, let. 37, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1990, str. 57.

[6] Simon Zupan, Izseljevanje skozi oči (in duše) izseljencev, Zgodovina za vse, vse za zgodovino, št. 2, let. 5, Zgodovinsko društvo Celje, 1998, str. 108–109.