Kovaštvo

Kovaštvo je sodilo med najpomembnejše obrtne panoge tako v mestih kot na podeželju in vsak kraj je imel vsaj enega kovača. Prvotno je združevalo tri veje, ki so se sčasoma osamosvojile: žebljarstvo, ključavničarstvo in puškarstvo. Svoje izdelke so kovači prodajali neposredno v delavnicah in na sejmih. Med kovaške izdelke sodijo poljedelska in druga orodja, kovani deli vozov, orodje za vinogradništvo in gozdarska dela, pripomočki in oprema za gradnjo hiš, zunanja in notranja oprema ter najrazličnejše vrste žebljev, vezi in zagozd, pa tudi okenske mreže, vratne kljuke in tečaji, ključavnice, kovane skrinje in okenske polknice ter druga oprema premožnejših domačij in meščanskih stavb.

V Škofji Loki se v pisnih virih kovaška obrt prvič omenja leta 1263, ko sta kovača Bernhard in Wulfing pri freisinškem škofu Konradu zaprosila za zemljo. Na prisotnost te obrti na Škofjeloškem kažeta tudi krajevni imeni Knape (iz nem. Knappe – rudar) in Rudno v Selški dolini, ki se omenjata v urbarju iz leta 1291. Za utrditev svojega položaja so loški kovači leta 1475 ustanovili kovaški ceh, ki so ga posvetili sv. Eligiju (Aloju). Nadaljnje omembe kovaštva so šele iz 16. stoletja. Iz tega obdobja nam je znano, da je bila ena izmed kovačnic nameščena pri mlinu ob Poljanščici. V 17. stoletju je bilo v Škofji Loki 12 mojstrov kovačev in 12 kovaških pomočnikov, sredi 18. stoletja pa 15 kovačev in 9 ključavničarjev. Največ kovačev je bilo na Spodnjem trgu in v predmestju Karlovec.

V virih 19. stoletja se med kovači in kovaškimi delavnicami omenja Antona Gašperina, lastnika hiše na naslovu Mesto 74 (danes Spodnji trg 11). Ta je leta 1872 naznanil, da bo poleg svoje hiše zgradil žebljarsko kovačnico. Nanj naletimo še v popisu prebivalstva iz leta 1880, v katerem se kot kovač navaja tudi njegov brat Barthol, stanujoč na istem naslovu, ki mu je zagotovo pomagal pri delu v kovačnici. Poleg njiju se v isti hiši omenjata še žebljar Jernej Gašperin in žebljarka Jera Gašperin. Domače ime, ki se je uveljavilo za to poslopje na Spodnjem trgu, je zato Žebljarjeva hiša.

Začetki zapiranja kovaških delavnic segajo v drugo polovico 19. stoletja. Delavniško izdelanim kovaškim izdelkom so v tem obdobju začeli konkurirati industrijski izdelki, poleg tega pa je propad kovaških delavnic povezan tudi z neustreznimi delovnimi razmerami in izredno nizkim zaslužkom. Kljub temu pa kovaška obrt ni takoj zamrla. Še leta 1921 je bilo na Škofjeloškem 30 kovačev, enajst let kasneje pa je njihovo število naraslo na 37. Po drugi svetovni vojni je zaradi splošnega družbeno-ekonomskega razvoja obrt tako v Škofji Loki kot okoliških krajih nazadovala.