Loški grad

Po sekularizaciji Loškega gospostva je Loški grad prevzela država in v njem nastanila pisarne okrožnega sodišča, davčnega urada ter zemljiške knjige.[1] Grad je leta 1870 kupil Fidelis Terpinc (1799–1875), eden večjih industrialec na Kranjskem. Po njegovi smrti ga je podedovala hči Emilija Baumgartner (1849–1889), nato pa njene tri hčerke Josipina, Marija in Alma. Konec decembra leta 1890 so hčerke Loški grad prodale loškim uršulinkam.[2]

Konec 18. stoletja so prišle v Škofjo Loko sestre uršulinke iz Gradca, ki so se ukvarjale s šolanjem deklic. Ker so se uršulinske šole v Škofji Loki razvijale in jih je obiskovalo vse več deklet, so bili kmalu potrebni novi prostori. Ko so se državni uradi iz Loškega gradu preselili v hišo posestnika Guzelja v Karlovec[3], so uršulinke začele z veliko prenovo grajskega poslopja v šolske namene. V letih 1891–1908 so ga temeljito prezidale in prilagodile svojim potrebam. Uršulinski šolski in vzgojni zavod v Škofji Loki je postal eden izmed najlepših in najmodernejših v vsej avstro-ogrski monarhiji.

 

[1] Miethvertrag – Najemna pogodba med Emilijo Baumgartner in državnimi uradi, št. 3947, 16. 9. 1880, Kopijo hrani Loški muzej Škofja Loka.

[2] Jože Štukl, Loški grad skozi stoletja, Loški razgledi, št. 1, let. 56, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2009, str. 80.

[3] Franc Pokorn, Loka, Krajepisno-zgodovinska črtica, Dom in svet, št. 12, let. 7, 1894, str. 372.

Za več o Loškem gradu in njegovi preteklosti na: https://www.loski-muzej.si/novice/loski-grad-in-drzavni-uradi/

O dejavnostih uršulinskih učenk na grajskem vrtu: https://www.loski-muzej.si/predstavitve/grajski-vrt-v-casu-ursulink/

Tanja Grmovšek o grajskih lipah: https://www.loski-muzej.si/predavanja/predavanje--tanja-grmovsek-le-kaj-bi-z-grajskimi-lipami/