Loško se predstavi

Škofja Loka je dolga stoletja predstavljala upravni, gospodarski in kulturni center Loškega gospostva (973–1803). Središče upravnih funkcij gospostva je bilo na Loškem gradu, v mestu pod njim pa so obrtniške delavnice, trgovine in sejmi dajali utrip gospodarskemu razvoju. Do večjih gospodarskih, prometnih in urbanističnih sprememb je na Loškem prišlo šele proti koncu 19. stoletja z železniško progo in ustanovitvijo prve tovarne.

V širšem geografskem prostoru se je Škofja Loka s predmestji razvila na prehodu Škofjeloškega hribovja v Ljubljansko kotlino. Mesto je rastlo na terasastem pomolu sotočja Selške in Poljanske Sore. Obsegalo je Mestni trg (Plac) in Spodnji trg (Lontrg). V njegovi neposredni okolici so se razvila še predmestja Karlovec, Studenec, Trata in Kapucinsko predmestje. K mestu pa sta spadali tudi naselji Vincarje in Podpulferca ter do leta 1897 Zminec. 

Mesto se je tekom 19. stoletja zelo počasi širilo navzven. Ob štetju hiš leta 1817 je (Mestni in Spodnji trg) imelo 126 hiš[1], 1890. leta pa 131 hiš[2]. Kakor se je število hiš v mestu minimalno večalo, tako je tudi število prebivalstva zelo počasi naraščalo. Leta 1817 popis za mesto navaja 1.072[3] prebivalcev, leta 1890 pa je mesto štelo nekaj čez 1.340 ljudi.[4] O poklicni strukturi prebivalstva ter gospodarskem utripu mesta in njegove okolice je Franc Pokorn, loški zgodovinar in kronist, leta 1894 zapisal: “Prebivalstvo loške okolice se peča po hribih prav pridno s poljedelstvom in živinorejo, mestno pa z rokodelstvom in obrtom. V mestu nahajamo krojače, čevljarje, kovače, peke, klobučarje, vrvarje, ključavničarje, mizarje, usnjarje, mesarje, mlinarje, kamenarje, itd. Tudi trgovcem z blagom in drobnarijo se godi dokaj dobro.”[5] Poleg obrtnikov in trgovcev je v mestu živelo tudi nekaj duhovščine, inteligence, meščanstva in v drugi polovici 19. stoletja uradništva.

Središče družabnega in gospodarskega življenja je bil Mestni trg, kjer so delovale trgovine in obrtne delavnice, preko njega pa je potekal živahen promet trgovcev, furmanov in drugih popotnikov. K mestnemu utripu so od druge polovice stoletja prispevala tudi društva z različnimi dogodki, srečanji, godbami in predstavami. Manjkalo pa ni niti gostiln, kamor so Ločani radi zahajali.

 

[1] Janez Leopold Eger (tiskar), Haupt-Ausweis über die Eintheilung des Laibacher Governementsgebiethes in Provinzen, Kreisen, Sektionen, Bezirksobrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser – und Seelenangahl im Jahre 1817, str. 11.

[2] Special-Orts-Repertorium von Krain; Neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1890, k. k. Statistischen Central-Commission, Dunaj, 1894, str. 40.

[3] Janez Leopold Eger (tiskar), Haupt-Ausweis über die Eintheilung des Laibacher Governementsgebiethes in Provinzen, Kreisen, Sektionen, Bezirksobrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser – und Seelenangahl im Jahre 1817, str. 11.

[4] Special-Orts-Repertorium von Krain; Neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1890, k. k. Statistischen Central-Commission, Dunaj, 1894, str. 40.

[5] Franc Pokorn, Loka, Krajepisno-zgodovinska črtica, Dom in svet, št. 12, let. 7, 1894, str. 212.