Mlin

Mlinarstvo je bilo nekdaj pomembna gospodarska panoga na Loškem, mlinske stavbe pa so dajale svojevrsten pečat tudi kulturni krajini. Zaradi propadanja mlinarstva in mlinov so se loški muzealci v 70. letih preteklega stoletja odločili, da to dejavnost predstavijo na grajskem vrtu.

V kamnito hišico, postavljeno na pobočje grajskega vrta, so prenesli kmečki oz. hišni mlin iz Davče in stope s Križne gore, na katerih je vrezan monogram P. R. in letnica 1868.

Mlini v Davči so stali ob potoku Davščica in njenih pritokih. Na Davščici jih je v prvi polovici 20. stoletja mlelo 19, na njenih pritokih pa še 14. Pri gradnji ceste leta 1960 so porušili številne jezove in večina mlinov v Davči je takrat prenehala delovati.

Največ mlinov v Davči je imelo po en mlinski kamen – črn (kremenov konglomerat), redki so imeli dva – črnega in belega (apnenčev konglomerat). V belem, “boljšem” kamnu so mleli pšenico, ajdo, rž in koruzo, v črnem, “slabšem”, pa oves, ječmen in koruzo, ki so jo uporabljali predvsem za krmo živine. Če so moko, zmleto na črnem kamnu, želeli uporabiti tudi za peko kruha ali za žgance, so jo morali še presejati. V stopah, ki so jih imeli le redki mlini, so stopali (s tolčenjem odstranjevali trši ovoj na žitnem zrnu) ječmen in proso.