Najstarejša puška iz zbirke Loškega muzeja

Najstarejša puška iz stalne zbirke Loškega muzeja je bila v izdelana v 17. stoletju. Njena celotna dolžina znaša 105 cm, medtem ko je osmerokotna cev kalibra 12 mm dolga 73,7 cm. Poleg okrašene zunanjosti cevi ter natančno izdelanega in elegantno oblikovanega lesenega kopita, okrašenega z rezbarijami in roževinastimi dodatki, je z gravuro lovskega prizora in izjemnim smislom za detajle okrašen tudi celoten predel vžigalnega mehanizma. Motiv prikazuje lovca v značilni noši 17. stoletja, ki v klečečem položaju strelja na bežečega jelena v diru. Poleg likovne dovršenosti puško odlikujeta tudi dve izjemni konstrukcijski posebnosti.

Prva je vžigalni mehanizem, imenovan kolesni celin, ki ga je okrog leta 1500 idejno upodobil vsestranski umetnik Leonardo da Vinci, v praksi pa leta 1517 udejanjil nürnberški urar Johann Kiefuß. Kolesni celin je bil napreden in zapleten sistem vžiga, katerega glavna pomanjkljivost je bila tehnološka zahtevnost izdelave, kar je bilo povezano predvsem z visoko ceno. Ker je bil zelo drag, ni nikoli prišel v širšo uporabo in je ostal omejen predvsem na orožje premožnih slojev prebivalstva. Za aktiviranje in delovanje mehanizma ga je bilo treba pred uporabo orožja naviti s posebnim ključem. Pokrov ponvice se je pred pritiskom na sprožilec premaknil naprej in na kolesce prislonil pirit, vpet v kljunu petelina. Ob pritisku na sprožilec se je sprostila napeta vzmet kolesca, ki se je zato hitro zavrtelo in podrgnilo ob kos pirita. Ob tem je nastal snop isker, ki so vžgale zažigalni smodnik v ponvici, in orožje se je sprožilo. Tovrsten sistem vžiga je bil zanesljivejši tudi v slabših vremenskih pogojih.

Druga posebnost naše puške je na prvi pogled očem nevidna in se skriva v notranjosti cevi. Njena skrivnost se nam razkrije šele, če vanjo vstavimo ustrezno svetilko. Po celotni notranjosti cevi opazimo neke vrste navoj oziroma rise, kot to strokovno imenujemo. Gre torej za pravo risano cev, ki je bila za čas 17. stoletja nekaj izjemnega, saj je bila tedaj večina pušk gladkocevnih. Prvo risano cev je med letoma 1500 in 1520 izdelal nürnberški puškar August Cotter. Ni treba posebej poudarjati, da je bila izdelava natančne risane cevi ob uporabi takratne tehnologije zelo zahteven in zamuden postopek, zato so bile risane cevi zelo drage in kot take niso prišle v splošno rabo vse do sredine 19. stoletja, ko je razvoj tehnologije omogočil cenejšo proizvodnjo. Naša puška se je polnila od spredaj skozi ustje cevi, za izstrelke pa je uporabljala svinčene krogle. Te se je izstreljevalo ob pomoči črnega smodnika, ki so ga izumili na Kitajskem v 9. stoletju. Poznavanje te “čudežne substance”, sestavljene iz oglja, solitra in žvepla, se je postopno širilo vzdolž svilne ceste proti Indiji, Srednjemu vzhodu in Evropi. Slednja se je seznanila s smodnikom v 13. stoletju, kar je pomenilo začetek nove dobe ognjenega strelnega orožja.

Komu je puška pripadala, ne vemo natančno, domnevno pa izhaja iz plemiške zbirke strelnega orožja enega izmed loških gradov: Ajmanovega, Starološkega oziroma Puštalskega.

Pripravil: Jože Štukl