1817 - »Leto lakote«

“Smo polni nadlog:

Daj kruha nam, Fronc!

Če ne pa, o Bog,

Brž smrt, da bo kon'c!”

Valentin Stanič (1774–1847), primorski duhovnik in pesnik v pismu avstrijskemu cesarju Francu II.

V zavesti večinskega prebivalstva je ob odvisnosti od lastnih pridelkov nenehno obstajal strah pred lakoto in pomanjkanjem. Preživetje je bilo v prvi polovici 19. stoletja namreč odvisno predvsem od kmetijstva. Neugodno vreme (suše, toče, obilno deževje, mraz itd.), bolezni (živinska kuga) in insekti (kobilice) so občasno povzročale slabe letine in uničevale pridelek. V letih 1814, 1815 in 1816 pa so se klimatske razmere tako poslabšale, da je leta 1817 zavladala splošna lakota.[1] Temu so sledila slaba, težavna, predvsem pa 'lačna' leta: 1823, 1826, 1830, 1832, 1833, 1834, 1835, 1839, lakota pa je nastopila še v letih 1851 in 1852. V drugi polovici 19. stoletja so se slabe letine nato pojavljale na ožjih regionalnih območjih.

Vrhunec nekajletnih slabih letin, mrzlega in deževnega vremena ter stradanja prebivalstva je predstavljalo leto 1817. Že leta 1813 je bilo izredno deževno in mrzlo vreme, ki je prizadelo pridelek in povzročilo tolikšno lakoto, da so ljudje bolehali in jim tudi zdravila niso mogla pomagati.[2] Leto pozneje se vreme še vedno ni ustalilo. Čeprav je spomladi sadno drevje obrodilo, ga je mraz v nekaj dneh uničil. Ponovno je sledilo mrzlo poletje in do novembra leta 1814 je žita že tako primanjkovalo, da se je njegova cena podvojila in ga je vlada prepovedala izvažati. Podobno se je godilo leto pozneje, ko je bila stiska prebivalstva na Kranjskem že tolikšna, da so zemljiški gospodje na poziv vlade poskušali pomagati podložnikom z žitom, denarjem ali s tem, da so jim dali kakšno delo in tako omogočili zaslužek. Najhujše pa je šele prihajalo. Kot rečeno je v letih 1816 in 1817 predele srednje Evrope in slovenske dežele zajela zelo velika lakota. Ta je bila posledica klimatskih razmer, ki jih je povzročil izbruh indonezijskega vulkana Tambora aprila leta 1815. Ozračje po svetu se je posledično ohladilo za 3 do 4 stopinje[3], na slovenskem pa so se povprečne temperature spustile za okoli 1,5 stopinje Celzija.[4] Izbruh vulkana je bil označen za najmočnejšega v zadnjih deset tisoč letih. Leto 1816 je bilo razglašeno za “leto brez poletja”, leto 1817 pa za “leto lakote”.[5]

Prizadeta je bila tudi Kranjska dežela, saj je zaradi pomanjkanja naraščala draginja, kar se je najbolj poznalo pri cenah žita, ki so leta 1814 začele naraščati, leta 1817 pa so dosegle višek.[6] Leta 1817 je mernik žita stal skoraj 6 goldinarjev, po koncu lakote in ugodni žetvi pa je cena padla na 3 goldinarje.[7] Oblasti so poskušale krizo reševati s prepovedjo izvažanja domačega žita in z uvozom žita iz Ogrske, Hrvaške in Rusije ter drugih vzhodnih dežel.[8]

Ob večjih lakotah si je prebivalstvo pomagalo s hrano, ki ni bila v njihovi navadi ali ni bila namenjena ljudem. Že v preteklosti je bila v 'lačnih' obdobjih znana uporaba lubja, trave, koreninic in ostalega. V 18. stoletju pa sta svoj pohod začela koruza in krompir, ki sta se počasi in le s težavo uveljavljala na evropskih poljih. Krompir se je ob velikih lakotah in delno na pritisk oblasti uveljavljal kot živilo pomanjkanja. Sprva so ga gojili zlasti na področjih severne in srednje Evrope, kot alternativo žitnim kulturam.[9] Na slovenskem se je začel krompir počasi in postopoma uvajati v obdobju 1730–40. Od leta 1767 pa je njegovo sajenje pospeševala Družba za poljedelstvo in koristne umetnosti (pozneje Kranjska kmetijska družba).[10] Koruza je imela podobno usodo kot krompir in se je na Loškem uveljavila še pozneje. Sploh je bilo še pred prvo svetovno vojno znano mišljenje loških kmetov, da je primerna le za krmljenje prašičev.[11]

“Če hoče kdo dandanes užaliti Ločana, mu lahko reče vse,

pa se mu ne bo zameril, le 'loška smojka' ne!”[12]

Na Gorenjskem je “leto lakote” najbolj prizadelo loški, radovljiški, blejski, mekinjski, ponoviški in brdski okraj ter revnejše prebivalstvo v Ljubljani.[13] Na Loškem je bilo znano, da je prebivalstvo jedlo tudi kruh iz lubja in lanenega semena ali celo zdrobljeno lubje zmešano z otrobi. Nič nenavadnega ni bilo, da so ob poteh našli mrliča, ki je imel še travo ali prst v ustih, s katero si je poskušal potešiti neizmerno lakoto.[14] Zgodovinar in kronist Franc Pokorn je leta 1894 zapisal: “V tem stoletju je bilo spet več nemilih dogodkov za Loko. L. 1817 je bila tako huda lakota, da so ljudje jedli tudi drevesno lubje, kakor so mi pravili stari možje. Vendar se je godilo gledé na živež bolje Staroločanom, kakor meščanom, ker reveži, proseči darov po Fari, prejemali so po celo smojko, v mestu pa le polovico. Od tod so še dandanes 'loške smojke'.”[15] V opombi še pojasni, da je 'smojka' drobna repa, ki se peče in se zaradi osmojenosti tako imenuje. Knjiga Ta dobra stara kuha avtorja Pavleta Hafnerja opisuje jedi na dvorcu Visoko, ki jih je pripravljala Ana Kalan, por. Hafner (1845–1893). Med recepti navaja tudi loško smojko, ki naj bi jo nekoč v železnem ali glinastem loncu kuhali ves dan in je veljala za postno in dietično jed, ki so jo običajno postregli za večerjo.[16] Druga jed, ki spominja na dobe lakot, je bila ravno tako jed iz repe imenovana 'aleluja'. Šlo je za repne olupke, ki so jih širom po Sloveniji različno pripravljali predvsem v postnih dneh. Jed naj bi sicer izhajala iz spomina na hude lakote 16. stoletja, pa tudi na turške vpade v slovenske dežele in nenazadnje na veliko lakoto 1817. leta.[17]

 

[1] Stane Granda, Pomanjkanje ali kdaj je moral biti kruh varovan v zaklenjeni shrambi pod skrbno varovanim ključem?, Lakote in pomanjkanje: Slovenski primer, Vpogledi 20, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018, str. 83.

[2] Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1996, str. 504.

[3] Andrej Studen, Lakota na Notranjskem 1865, Primer okraja Lož, Lakote in pomanjkanje: Slovenski primer, Vpogledi 20, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018, str. 44–45.

[4] Dragica Čeč, Gospodarska in družbena kriza zaradi izbruha vulkana Tambora v Indoneziji aprila 1815, Zgodovina v šoli, št. 1, let. 25, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 2017, str. 6.

[5] Andrej Studen, Lakota na Notranjskem 1865, Primer okraja Lož, Lakote in pomanjkanje: Slovenski primer, Vpogledi 20, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018, str. 44.

[6] Vlado Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne, Razprave, X/4, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede, Ljubljana, 1976–1977, str. 306.

[7] Andrej Studen, Lakota na Notranjskem 1865, Primer okraja Lož, Lakote in pomanjkanje: Slovenski primer, Vpogledi 20, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018, str. 44–45.

[8] Andrej Studen, Lakota na Notranjskem 1865, Primer okraja Lož, Lakote in pomanjkanje: Slovenski primer, Vpogledi 20, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018, str. 44–45.

[9] Massimo Montanari, Lakot in izobilje, *cf, Ljubljana, 1998, str. 180.

[10] Ilustrirana zgodovina Slovencev, ur. Marko Vidic, Knjižnica Enciklopedije Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, str. 192.

[11] Primož Simonič, Kmetijstvo v loškem okolišu nekdaj in danes, Loški razgledi, št. 1, let. 9, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1962, str. 157.  

[12] Lojze Zupanc, Kamniti most, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2013, str. 172.

[13] Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1996, str. 508.

[14] Meta Sterle, Prehrana na Loškem, Loški razgledi, št. 1, let. 34, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1987, str. 112.

[15] Franc Pokorn, Loka, Krajepisno-zgodovinska črtica, Dom in svet, št. 12, let. 7, 1894, str. 372.

[16] Pavle Hafner, Ta dobra stara kuha, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982, str. 85.

[17] France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki III., Stara Loka in njene hiše, Gradivo in razprave 17, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1996, str. 115.