60 let Rada Dagarina

Ob bližajočem se življenjskem jubileju Rada Dagarina, zaslužnega člana Združenja umetnikov Škofja Loka, predstavljamo njegovo dosedanje umetniško delo, ki v okvir slovenske likovne scene vnaša sproščenost in igrivo barvitost.

Dagarin se je po končani gimnaziji v Škofji Loki leta 1980 vpisal na ljubljansko pedagoško fakulteto, na oddelek za likovno pedagogiko. Študij je končal leta 1984 z diplomo pri profesorju Ivu Mršniku. Sprva je deloval kot likovni pedagog, od leta 1990 pa je samostojni kulturni delavec. Od leta 1996 je član Združenja umetnikov Škofja Loka in član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.

Dagarin je ustvarjalec, ki se ne ozira na trende v sodobni likovni umetnosti. V slikah, prostorskih objektih in keramiki z domiselno kombinacijo kiparskih in slikarskih elementov ohranja originalnost in tematsko pestrost. Na domače likovno prizorišče prinaša igrivost, sproščenost, divjo barvitost in živost, znotraj katere ni nič dokončnega; vse je v gibanju in spreminjanju. Gre za povezovalca različnih umetniških pripovedi v enkratno in nezamenljivo izraznost, navzven atraktivno, po notranji plati pa vsebinsko prepričljivo. Potrjuje se v akrilnem in oljnem slikarstvu ter oblikovanju in poslikavanju keramike. Z neposredno osebno likovno govorico nas vodi v abstraktno dojemanje oblikovno dorečene in vsebinsko zaključene predstavnosti, prek pisanih zgodb pa nas seznanja s svojimi razmišljanji in občutki. Slikarjev modus vivendi tiči v nenehnem iskanju novih oblikovnih možnosti, preizkušanju različnih materialov, skratka, v eksperimentiranju. Njegovo slikarstvo je segment sodobne slovenske likovne umetnosti in hkrati živ organizem, v katerem ni nič dokončnega. V umetnikovem snovanju je konstantno prisotna naravna ali urbana krajina (kot vir inspiracije), umetnik pa jo doživlja na fantastičen način. Intenzivna barvna gradnja se pri Dagarinu kaže v kontrastih in prelestni barvitosti: ta je poleg črtnega zapisa v novejših sklopih, osredotočenih na krajinsko tematiko, najmočnejša likovna prvina. Z njo nas avtor popelje med lepote narave in urbanih sredin, kakor jih vidi in čuti, v poetiko in harmonijo idealiziranega sveta lastnih predstav. Tudi v "abstraktnih" sklopih se najde prostor za živalsko ali človeško figuro, vendar pa je njena vloga vsebinsko in formalno vedno v harmoniji z arhitekturo ali krajinskim izsekom. Posebnost Dagarinovega programskega "podobarstva", ki shematično beleži spreminjanje naravne in urbane krajine, tiči v sintetiziranju različnih krajinskih prizorov, včasih prepoznavnih in tipičnih za določen letni čas, drugič pa popolnoma izmišljenih. Njegove likovne zgodbe so avtonomne, s svojo notranjo napetostjo in intenzivno barvitostjo pa ustvarjajo vzdušje psihedeličnih vizualnih utrinkov. Ker Rado Dagarin ni zavezan modnim smernicam v sodobni likovni umetnosti, ohranja originalnost, ki je posledica kombinacije arhaičnosti in izkušenj modernizma. Ne zanima ga perspektiva in ne ukvarja se z odnosom med svetlobo in senco, njegovo slikarstvo je neulovljivo in ga je težko klasificirati. S plosko obdelavo horizontalnih in vertikalnih površin in s številnimi nadrobnostmi dosega dinamiko in ekspresijo, ki je lastna umetniški govorici na stičišču naive, art bruta in otroškega načina slikanja, kar je v sodobnem multikulturnem svetu prava redkost.

Pripravil: Boštjan Soklič

Umetnika predstavljamo tudi v Spletnem arhivu Združenja umetnikov Škofja Loka.