Ali čebela nabira med?

Pomlad je že v polnem razcvetu, čebele že pridno letajo s cveta na cvet. Z rilčkom iz cvetov srkajo medičino (nektar) in mano, to je sladek izloček uši, kaparjev ali škržatov, ki živijo predvsem na smreki in jelki. Te žuželke srkajo drevesni sok, ga delno predelajo in presežek izločijo.

Posrkano medičino ali mano čebela shrani v medni golši (želodčku), ki je prepojena z izločki žlez. S polno golšo odleti v panj, v katerem iz golše po kapljicah, iz ust v usta, preda medičino panjskim čebelam. Te nato s posebnimi gibi iztiskajo medičino iz svojih golš na konec rilčka, tam se medičina ali mana nekaj sekund suši, nato jo ponovno posrkajo v golšo. Ta proces nekajkrat ponovijo. Medičina ali mana se pri tem zgosti, osuši in obogati z izločki čebeljih žlez. Tako obdelano nato polagajo v satne celice, v katerih medičina ali mana dozori v med. Celoten proces predelave medičine ali mane v med poteka 4–5 dni, odvisno od toplote v panju. Zrel med čebele pokrijejo z voskom, da se ne pokvari in počaka na zimo. Del medu jim odvzame čebelar, ki ga iztoči v točilu za med.

Ali veš?

• Da napolni medno golšo, obišče čebela 30–150 cvetov.
• Dolžina rilčka pri kranjski čebeli znaša povprečno 6,7 mm, skoraj toliko, kot je polovica dolžine njenega telesa.
• V medeni golši lahko naenkrat prinese povprečno 20–40 mg medičine ali mane.
• Med glavno pašo čebela izleti 7- do 17-krat na dan, odvisno od oddaljenosti paše.
• Za 1 kg medu morajo čebele nabrati 3–4 kg medičine ali mane. Pri tem opravijo pot, dolgo 40.000 km, približno toliko, kot je obseg zemlje.
• Pravi med večinoma kristalizira in se strdi, zato so ga včasih imenovali strd.
• Strjen (kristaliziran) med je zanesljivo pristen, saj ponaredki nikoli ne kristalizirajo.
• Če želimo, da med ohrani svoje sestavine, ga ne segrevajmo čez 40 °C.
• Med je najstarejša slaščica, sladilo, ki ga je človek poznal že v pradavnini in je bil vse do rabe trsnega sladkorja ali sladkorne pese edino sladilo v prehrani ljudi.

In kaj pravi ljudska modrost?

Zakonska zveza je z medom namazan križ, med se poliže, a križ ostane.

Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdrava za telo.

Obirajo hajdo (ajdo) nedolžne tatice, čebelarjem pa nosijo debele mošnjice (mošnjičke z denarjem).

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Babnik, Jože: Od čebele do medu. Ljubljana: Kmečki glas, 1998
• Božnar, Malči: Zaklad iz čebeljega panja. Ljubljana: Kmečki glas, 2002.
• Esenko, Ivan: Svet čebel: o čebelah in čebelarstvu v Sloveniji. Ljubljana: Družina, 2018.
• Čebelarski terminološki slovar. Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008.
• Kdor se čebel boji, medu ne dobi: paberkovanje po čebelarski dediščini. Celje; Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2018.
• Meglič, Ivan: Čebelji pridelki: pridobivanje in trženje. Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije, 2004.
• Mlaker-Šumenjak, Marija: Čebela se predstavi. Učbenik za ljubitelje čebel. Ljubljana: Čebelarska zveza Slovenije, 2011.
• Pregovori in reki. Leto in dan v slovenski ljudski modrosti. Ljubljana: DZS, SEM, 2005.
• Zdešar, Pavel: Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje 1. Lukovica: Čebelarska zveza Slovenije, 2008.