Brezčasovnost slikarja Franceta Miheliča v Bežigrajski galeriji 2

V Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani je od 26. januarja do 20. marca postavljena razstava Nekoč z deli slikarja Franceta Miheliča, ki se je rodil leta 1907 v Virmašah pri Škofji Loki. Razstava sodi v programsko zasnovo historičnih razstav Bežigrajske galerije 1 in 2. Gre za risbe, slike in grafike, pa tudi skice in fotografije iz predstave Sinja ptica (Lutkovno gledališče Ljubljana​, 1964), ki jo je likovno zasnoval France Mihelič, režiral pa Jože Pengov. Miheličeve risbe in grafike so shranjene v Miheličevi galeriji na Ptuju, zbirko njegovih grafik in slik pa hranimo tudi v stalni zbirki Loškega muzeja v Galeriji Franceta Miheliča v Kašči v Škofji Loki.

V premišljenem naboru del iz avtorjevega obsežnega likovnega opusa prevladujejo motivi kurentov in fantastičnih vizij (metamorfoz), po katerih je slikar tudi najbolj poznan. Za razstavo Nekoč so dela prispevali Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož in Loški muzej Škofja Loka ter zasebni zbiratelji. Kustos razstave Miloš Bašin pravi, da je za večino Miheličevega opusa značilno brezkončno nakazovanje prostora, pri čemer poustvarja dramatična stanja iz svojega življenja. Gre za nekakšne metamorfoze med upodabljanjem človeškega, živalskega in rastlinskega sveta, ki so hkrati umetnikova spominska vez na doživetja in videnja njegovega celotnega življenja.

Dramski igralec, režiser, publicist in umetnostni zgodovinar Niko Goršič je v spremnem tekstu za razstavo Nekoč zapisal:

“Smo v magičnem ateljeju risarja, slikarja, grafika, ilustratorja in profesorja Franceta Miheliča (1907-1998) – naše pomembne mednarodne likovne legende. Svoje ustvarjanje je rad opisal z jedrnato definicijo baskovskega filozofa Miguela de Unamune: tragično občutje življenja. Ta umetnikov DNK, ki ga je zaznamoval skrajni socialni in družbeni strah prve polovice 20. stoletja in mladeničevo ponavljajoče bežanje pred “mrtvaškimi urami”, čas “generacije pred zaprtimi vrati”, čas revolucij in vojne, čas milijonov smrti, pa tudi čas smrti ljubljenih oseb – se pne od študijskega ekspresionističnega obdobja preko uporniške “nove stvarnosti” do razcveta umetnosti fantastike, ki je bila Miheličev odgovor na ruski socrealizem in ameriško abstrakcijo po drugi svetovni vojni.”

Pripravil: Boštjan Soklič