Brižinski spomeniki

Zakaj brižinski in zakaj spomeniki?

Brižinski spomeniki so jezikovno in slovstveno pomembni slovenski zapiski iz zgodnjega srednjega veka. So najzgodnejši dokument slovenske kulture, najstarejši ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejša slovanska besedila, pisana v latinici. Gre za skupino treh rokopisnih besedil. Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi, drugi pa je pridiga z vabilom k pokori. Besedila so bila napisana v obdobju med letoma 972 in 1039.

Besedila so del obsežnejšega kodeksa, ki se danes s signaturo Clm 6426 hrani v fondu Bavarske državne knjižnice (Bayerische Staatsbibliothek) v Münchnu. Kodeks ima lesene platnice, oblečene v belo svinjsko usnje, in je bil popotni škofovski priročnik (pontifikal), ki ga je uporabljal freisinški škof Abraham (pred 940–993/994). Zgodovinar Milko Kos ugotavlja, da so Brižinski spomeniki nastali prav zaradi potreb dušnopastirske službe, nemški cesar Oton II. je namreč leta 973 z dvema darilnima listinama freisinškemu škofu Abrahamu podelil ozemlje Loškega gospostva. Freisinška škofija je imela svoje posesti tudi na Zgornjem Koroškem v dolini reke Möll. Predvideva se, da sta kraj nastanka Brižinskih spomenikov Zgornja Koroška ali Freising.

Do leta 1803 je bil kodeks spravljen v knjižnici stolnega kapitlja v Freisingu, nato pa je bil z ostalim pisnim fondom freisinške škofije prenesen v münchensko knjižnico. Takratni vodja knjižnice Johann Christoph Held (1791–1873) je pri prevzemu obsežnega fonda in njegovem popisu potreboval pomoč, zato je za popisovanje fonda prosil mladega filologa Bernharda Josepha Docena (1782–1828). Slednji je besedila, ki jih danes poznamo kot Brižinski spomeniki, od vsega začetka imenoval spomeniki (nem. Denkmäler). Ta pojem se je v 17. in 18. stoletju uporabljal večinoma za resnično monumentalne zbirke virov. K besedi spomeniki pa so dodali pridevniško oznako njihovega izvora – brižinski. Besedo je prvi uporabil Anton Janežič (1828–1869) v svoji slovnici, izdani leta 1854. Janežič je besedo Freising prevedel v slovensko besedo Brizno, Brižnik ali Brižinje.

Besedila Brižinskih spomenikov so že zgodaj pritegnila zanimanje mnogih znanstvenih raziskovalcev (J. Aretin, J. Dobrovsky, A. H. Vostokov). Prvo objavo je objavil P. I. Köppen leta 1827. V širšo znanstveno obravnavo pa so besedila vstopila po objavi dela Jerneja Kopitarja (1780–1844) Glagolita Clozianus leta 1836. Na tem mestu velja omeniti tudi delo Starocerkvenoslovanske študije (izšlo leta 1936) slavista in filologa Rajka Nahtigala (1877–1958), ki obravnava besedila Brižinskih spomenikov. Najnatančneje pa je Brižinske spomenike raziskal Milko Kos (1892–1972).

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura in viri:

• Dieter Kudorfer, Zgodovinski in literarni pomen rokopisa z “Brižinskimi spomeniki”, v: Zgodovinski časopis, št. 1-2, let. 59, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2005.
• Enciklopedija Slovenije, geslo Brižinski spomeniki.
• http://nl.ijs.si/e-zrc/bs/
• https://www.loski-muzej.si/vidne-osebnosti-s-skofjeloskega-obmocja/skof-abraham_1_1/