"Cerkev sv. Jakoba, zgrajena v odlični umetnosti"

Cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki, 2. del

Škofjeloška mestna cerkev, posvečena sv. Jakobu, ima bogato in zanimivo likovno opremo. Že Paolo Santonino, tajnik oglejskega patriarha, ki je leta 1486 obiskal Škofjo Loko, je v svojem popotnem dnevniku zapisal, da je v mestu "podružnična cerkev sv. Jakoba, zgrajena v odlični umetnosti". V času njegovega obiska je bila izgotovljena samo ladja (prezbiterij in zvonik sta bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja). Najstarejši ohranjeni elementi šentjakobske cerkve so iz 15. stoletja, v njej pa med drugim najdemo tudi lestence arhitekta Jožeta Plečnika in veliko stensko poslikavo slikarja Stanka Pengova.

Čez 130 sklepnikov

Kot smo omenili že v prvem delu prispevka, so novo mestno cerkev v Škofji Loki okoli leta 1470 z denarjem podprli obrtniški cehi in cerkvene bratovščine, na katerih je "tačas slonela blaginja loškega mesta". Ti so v zameno za sredstva v cerkvi imeli stalne sedeže, naročiti pa so dali tudi upodobitve svojih zavetnikov in cehovska znamenja, ki so še danes ohranjena na sklepnikih zvezdastega oboka.

Zvezdasti obok se je v arhitekturi pojavil v sredini 15. stoletja. Njegova značilnost je, da so na stičišču reber sklepniki (kamniti reliefi), na katerih so lahko cvetlični motivi, družinski in deželski grbi ali pa podobe svetnikov in zavetnikov. Slednji so lahko povezani z lokacijo cerkve (farni zavetniki ali posebej priljubljeni ljudski svetniki v tistem območju) ali pa z naročniki, ki so denarno pripomogli h gradnji oziroma obnovi cerkve.

V cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki je vseh sklepnikov čez 130. Nekatere od teh so morda naročile takratne župnijske podružnice: sv. Jurij, sv. Ožbolt, sv. Barbara, sv. Janez Krstnik, sv. Peter in sv. Jakob. Drugi sklop sklepnikov pa so naročili cehi, pri čemer eno skupino tvorijo svetniške upodobitve, drugo pa cehovski simboli. Poleg teh najdemo še grbe in svetniške zavetnike škofov in plemičev (družina Rasp, škof Filip).

V Škofji Loki so se obrtniki v cehe začeli združevati od leta 1457 naprej. Med prvimi so bili krojaški (1457), čevljarski (1459) in krznarski ceh (1459). Do časa, ko so v Škofji Loki gradili prezbiterij cerkve sv. Jakoba (1520–1524), pa sta bila ustanovljena še kovaški (1475) in lončarski ceh (1511), v katerega so se združili lončarji, pečarji in zidarji.

Krojaški ceh predstavljata sv. Krišpin in Krišpinijan, ki sedita za čevljarsko mizo. Nad njima visi škorenj, spodaj pa je v ščitku usnjarsko rezilo. Po legendi sta bila čevljarja, ki sta za časa cesarja Dioklecijana zbežala na Francosko in tam oznanjala božjo besedo, dokler nista bila usmrčena.

Sv. Aloj (tudi Eligij) pa zastopa kovaški ceh. Na sklepniku je upodobljen prizor iz najbolj znane legende o tem svetniku, v kateri je hudič, zakrinkan v podobo ženske, Aloju svetoval, naj konju odseka nogo, da jo bo lažje podkoval.

Kraki osmih reber na stropu v sredini ladje tvorijo obliko grškega enakokrakega križa. Zanimiv je sklop sklepnikov, ki se nahaja v njegovem središču in prikazuje simetrično razporeditev štirih simbolov evangelistov, ki se imenuje tetramorf (dobesedno "četvero-oblika"). Spisi štirih evangelistov, evangeliji, govorijo o Jezusovem življenju, delu in nauku ter tvorijo jedrni del Nove zaveze. Vsak evangelist ima svoj razpoznaven simbol, ki izvira iz videnja judovskega preroka Ezekiela, ki se mu je Bog prikazal v spremstvu štirih krilatih bitij. "Podoba njihovih obrazov: človeški obraz in obraz leva na desni so imela vsa štiri, obraz vola na levi vsa štiri in obraz orla vsa štiri" (Ezk 1, 10). Po najpogostejši razlagi je človek oziroma angel simbol Mateja, lev Marka, vol Luka in orel Janeza.

Poslikani strop je bil v obdobju renesanse prebeljen. Prekrite so bile tudi nekatere freske v ladji (za levim stranskim oltarjem naj bi se še vedno skrivale gotske freske), ob predelavah prezbiterija leta 1968 pa so nad nekdanjim vhodom v kapelo svete Katarine odkrili fresko iz 16. stoletja. Poslikava je slabo ohranjena, v obrisih pa lahko prepoznamo prizor Križanja, na spodnjem desnem robu pa sta vidna donatorja z rokami, sklenjenimi v molitvi.

Najstarejši šentjakobski relief

Med najstarejšimi ohranjenimi deli cerkve je kamniti relief nad glavnim vhodom v cerkev, ki prikazuje Kristusa na Oljski gori. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je relief datiral v leta 1480–1485, prizor pa vključuje tudi apostola Jakoba, zavetnika cerkve.

Po izročilu je bil Jakob eden od ožjih zaupnikov Jezusa Kristusa in prvi od njegovih učencev, ki je umrl mučeniške smrti. Postal je predvsem zavetnik romarjev, saj so od nekako 10. stoletja verniki romali v Španijo, v Santiago de Compostela, kamor so po osvojitvi Jeruzalema prenesli njegove kosti. Zaradi te priljubljene romarske poti je postal eden od ljudem najljubših svetnikov. Škofja Loka kot mesto z močno razvito trgovino se je morda zato odločila priporočiti se prav njemu, saj so v srednjem veku tudi trgovci hodili na dolge in nevarne poti.

Relief nad glavnim vhodom cerkve prikazuje svetopisemski prizor, v katerem Jezusa v vrtu Getsemani prevzame strah pred bližajočo se trpečo usodo. V nekem trenutku je zavpil k Očetu, naj gre "kelih mimo njega" (Lk 22, 42). Kelih, ki v prenesenem pomenu predstavlja Kristusovo trpljenje in smrt na križu, je na reliefu tudi upodobljen – na vrhu skale, pod katero spijo apostoli, ki se ne zavedajo učiteljevega dvoma in strahu. Med spečimi so Peter (mož s plešo na glavi, ki je postal prvi papež), Jakob, zavit v plašč, in Janez Evangelist, najmlajši od apostolov, ki ga prepoznamo po golobradem licu in dolgih laseh. V likovni umetnosti je zanj značilna rahlo nagnjena drža – pogosti so motivi, v katerih se naslanja na Kristusovo ramo. Tukaj se naslanja na svojo levico, komolec katere mu počiva na knjigi, s telesom pa se nagiba v središče kompozicije – k svojemu učitelju. Na vrhu kompozicije, ki zapolnjuje celotno trikotno čelo nad glavnim vhodom, je Božja roka, ki z odprto gesto kaže na kelih – na neizbežno usodo svojega Sina. Na levi strani so rimski vojaki, tukaj oblečeni po srednjeveški maniri, ki jih do Kristusa vodi Juda Iškarijot, eden od Jezusovih učencev. Svojega učitelja je Juda izdal za mošnjo tridesetih srebrnikov, ki jih drži v svoji levici. Simbolika leve strani oziroma levice je v krščanstvu tradicionalno povezana z zlom. Zakoreninjenost leve strani kot nečesa slabega je nakazana tudi v angleščini – beseda sinister (zlovešč) namreč izvira iz latinske besede sinister, ki pomeni levo.

Oltarji

V 40. letih 19. stoletja so v cerkvi postavili nov veliki oltar iz marmorja, ki je bil poslikan s freskami, na njem pa je bila tudi oljna slika s sv. Jakobom. V inventarnem popisu iz leta 1862 pa se omenja že nov veliki oltar iz opeke in z oblogo iz gipsa, ki je segal do svoda prezbiterija. Na njem je bil lesen kip sv. Jakoba, prav tako obdan z gipsom in izdelan v sredini 19. stoletja. Iz tega časa sta še celopostavna kipa sv. Boštjana in Roka ter beli marmorni tabernakelj, ki se danes nahaja na levem stranskem oltarju. Po letu 1951 je bil neogotski oltar (skupaj s prižnico v istem slogu) odstranjen. Na novo pozlačeni kip sv. Jakoba je danes na vzhodni steni prezbiterja, ob njem pa so še štirje kipi svetnikov (Petra, Mateja, Janeza Evangelista in Pavla), ki so manjši in starejši od kipa svetega Jakoba. Sv. Rok in Boštjan sta na zahodni steni prezbiterija, tako da iz ladje nista vidna. Sedanja postavitev kipov je bila urejena konec 70. let prejšnjega stoletja, ko so uredili oltar, obrnjen proti vernikom.

V ladji sta še dva baročna oltarja iz črnega marmorja, rdeči marmorni oltar sv. Janeza Nepomuka, ki ga inventarni popisi omenjajo še v sredini 19. stoletja, pa ni ohranjen. V škofjeloškem prostoru sicer poznamo predvsem zlate ali lesene oltarje, medtem ko so kamniti baročni oltarji bolj značilni za prestolnico ali za Primorsko.

Oltar na levi strani je posvečen Kristusu na Oljski gori, postaviti pa ga je dala bratovščina Sv. Rešnjega telesa. Desni stranski oltar, posvečen sv. Katarini, se omenja že leta 1525. Prvi oltar se je nahajal na mestu današnje zakristije, v kapeli, posvečeni tej svetnici. Konec 19. stoletja so oltar prestavili v ladjo in takrat dodali kipa dveh svetnic, sv. Barbare (na levi) in sv. Lucije (na desni), ki stojita vsaka na eni strani slike s Katarino. Vse tri svetnice so umrle mučeniške smrti in so med bolj priljubljenimi ljudskimi zavetnicami. Katarina je med drugim tudi zavetnica tistih obrtnikov, ki delajo s kolesi (lončarji, brusilci nožev, strojarji, kolarji, tkalci, mlinarji), klobučarjev, šolarjev, pa tudi neporočenih deklet. K Barbari se še danes priporočajo predvsem tisti, ki delajo v nevarnih poklicih in jim preti nenadna smrt, pa tudi zidarji in rudarji, k Luciji pa prodajalci. Med manjšima stebroma je v oltarni atiki še slika dveh svetnikov, sv. Janeza Evangelista in sv. Marka – zavetnika puštalskega barona Marka Oblaka, pl. Wolkenšperg, ki je konec 17. stoletja za oltar namenil denarna sredstva.

20. stoletje

K bogati likovni opremi so še v 20. stoletju močno prispevali veliki ustvarjalci – Slavko Pengov, Jože Plečnik in Stane Kregar.

V renesansi prebeljen strop ladje je bil obnovljen leta 1935, ko je slikar in restavrator Matej Sternen (1870–1949) restavriral poslikavo nekaterih polj med rebri, druga pa so bila na novo poslikana z ornamenti. Iz tega časa je tudi freska Kristusa Vsevladarja na slavoločni steni, ki ladjo deli od prezbiterija, delo akademskega slikarja Slavka Pengova (1908–1966). Pengov je na Slovenskem poznan kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva v 20. stoletju. V šentjakobski cerkvi je upodobil tradicionalni motiv Kristusa Vsevladarja (Christus Kosmokrator), za katerega je značilno, da Kristus sedi na sferi, ki predstavlja zemeljsko oblo oziroma vesolje (kozmos). V likovni umetnosti se je ta motiv razvil že v 5. oziroma 6. stoletju, temelji pa na rimski cesarski ikonografiji. Kristusa obdajajo štirje angeli, z obličjem obrnjeni proti njemu, pri čemer sprednja v rokah pridržujeta simbola posvetne oblasti: levi vladarsko kroglo s križem, desni pa žezlo.

Cerkev je bila ob 150. obletnici obnovljena po zamislih arhitekta Jožeta Plečnika (1972–1957). Plečnik je preuredil glavni oltar in oblikoval nove lestence in svetilke. V kroniki župnije Škofja Loka za leto 1955 najdemo ta zapis: "Posebnost so tudi nove svetilke. Enaki sta le dve ob obhajilni mizi. Druge so povsem različne in imajo simboličen pomen. Težko jih je opisati, ker so zelo originalne." Svetilke so narejene iz kombinacije marmorja in kovine, navdih za njihovo obliko pa je Plečnik našel v kelihih, papeški tiari, vencih, rastlinju in srednjeveških kronskih lestencih. Na desni strani slavoločne stene je tudi Plečnikov križ, ki ima gibljivi leseni krili. Proti koncu svojega življenja je Jože Plečnik v severni kapeli uredil še marmorno krstilnico z Jezusovim grobom.

V sklopu ene zadnjih večjih ureditev je akademski slikar Stane Kregar (1905–1973) zasnoval okna, ki v cerkev uvajajo svetlobo po srednjeveški maniri. V prezbiteriju so okna tako na novo zasteklili leta 1961, leta 1973 pa še tista na južni strani ladje. S tem se sklene ustvarjalni lok umetnostnih spomenikov v eni od najbolj dragocenih cerkva na Škofjeloškem.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Pavle BLAZNIK, Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973.
• Emilijan CEVC, Kipar H R, Loški razgledi, 3/1, 1956, pp. 161–174.
• Vinko DEMŠAR, Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju: inventarni popisi župnijske cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki in Langusova slika, Loški razgledi, 60/1, 2013, pp. 127–142.
• Doroteja GORIŠEK, Potovanje iz Furlanije preko Poljanske doline v Škofjo Loko leta 1486 (izvleček iz potnega dnevnika Paola Santonina), Loški razgledi, 33/1, 1956, pp. 275-276.
• Franc POKORN, Loka (krajepisno-zgodovinska črtica), Dom in svet, 7/12, 1894, pp. 675–679.
• Boštjan SOKLIČ, Jože Plečnik in Škofja Loka
• France ŠTUKL, Iz zgodovine cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki, Loški razgledi 44/1, 1997, pp. 46–68.