Divja Loka (Wildenlack)

Stari grad pod Lubnikom

Ob Stolpu na Kranclju in Loškem gradu je imelo zemljiško gospostvo na območju Škofje Loke še eno postojanko z nemškim imenom Wildenlack – Divja Loka oziroma Stari grad pod Lubnikom.

V nasprotju z ostalima dvema je bil odmaknjen od prometnih zvez. O njegovem nastanku viri molčijo. Ivan Stopar njegov začetek postavlja v drugo polovico 11. ali v zgodnje 12. stoletje, v pisnih virih pa na prve vesti o njem naletimo v začetku 14. stoletja. Prav v tem času je grad doživel obsežno predelavo. Obnovili so obzidje in obstoječe obrambne strukture, staro postojanko pa obdali z zunanjim zidom. Vse do prve polovice 15. stoletja je doživel le nujna manjša popravila in izboljšave, kot lahko razberemo iz računskih knjig. Večjih popravil je bil grad Divja Loka deležen še 1485/1486, ko je gospostvo v ta namen kupilo 50 podnic oziroma mostnic, 700 desk in 2000 žebljev.

Prav tako kot Stolp na Kranclju je tudi Divjo Loko upravljal gradiščan. Do sredine 14. stoletja je isti gradiščan skrbel za obe postojanki, od sredine 14. stoletja dalje pa sta imeli vsaka svojega gradiščana.

Kako je grad izgledal, ni povsem jasno. Likovnih upodobitev iz obdobja pred potresom ali natančnega opisa v pisnih virih ne poznamo. Najstarejša znana upodobitev je na Valvasorjevem bakrorezu Škofje Loke iz leta 1679, kjer so desno od škofjeloškega gradu upodobljene razvaline Divje Loke, kot jih je po 168 letih od opustitve gradu zabeležil veliki polihistor. Zob časa nezaščiteni grajski stavbi tudi v naslednjih stoletjih ni prizanašal, tako da se je od nje vse do danes ohranilo zelo malo. Kot je razvidno iz stanja na terenu, je grad stal na obzidanem platoju, velikem 39 x 19 metrov. Nekdanje mogočno grajsko obzidje, z glavnim vhodom na severni strani, je še vedno ohranjeno do višine 7 m. Na celotnem grajskem dvorišču so poleg glavnega bivalnega kvadratnega stolpa v južnem delu platoja, razpoznavni tlorisi pomožnih prostorov. Glavni vhod so nekoč zapirala velika lesena vrata, obita z železjem. Pred njim je bil še obzidan predprostor oziroma utrjeno grajsko preddverje. Eno od možnih rekonstrukcij nekdanjega izgleda grajske stavbe je na podlagi razpoložljivih podatkov in izmer na terenu izdelal arhitekt Tomaž Križnar.

Grad Divja Loka je gospostvo uporabljalo vse do usodnega potresa leta 1511, ko je bil poškodovan do te mere, da so ga opustili. Rušenje gradu po potresu je prevzel Indeli Zymerman, za kar je zaslužil 4 talente. Če to vsoto primerjamo s 26 talenti, ki jih je za enaka opravila na Stolpu na Kranclju prejel Wolh, postane več kot očitno, da so z Divje Loke odpeljali zgolj najvrednejšo in še uporabno opremo. Misel na popolno porušenje grajskega kompleksa in odvoz kamenja do Loškega gradu, kjer bi ga uporabili za obnovo, pa so opustili, ker se zaradi oddaljenosti in težavnosti terena ni izplačalo.

Danes je grad Divja Loka skupaj z Loškim gradom in Stolpom na Kranclju sestavni del arheološke učne Poti treh gradov. Projekt smo pripravili, da bi obiskovalcem Škofje Loke ponudili interdisciplinarni turistični produkt, ki bi uspešno povezal arheološko, zgodovinsko in umetnostnozgodovinsko stroko z loškimi zgodbami in legendami v zaključeno celoto. Trud je bil poplačan, saj iz leta v leto beležimo več domačih in tujih obiskovalcev.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Divja Loka – Stari grad pod Lubnikom, objavljenem v Ločanki (št. 11, 8. december 2020, str. 8-9).