Dopolnjena zbirka Visoška domačija pripoveduje

Ob 100-letnici romana Visoška kronika smo muzejsko zbirko Visoška domačija pripoveduje v sodelovanju z Občino Gorenja vas - Poljane dopolnili s predstavitvijo gledaliških in filmskih uprizoritev Visoške kronike. Dopolnitev je pripravila kustosinja Biljana Ristić. 

 

IVAN TAVČAR IN VISOŠKA KRONIKA

Ivan Tavčar (1851–1923) je svoj zadnji roman Visoška kronika pisal v drugi polovici leta 1918, izšel pa je v dvanajstih nadaljevanjih literarne revije Ljubljanski zvon v letu 1919.

Visoška kronika je prvi del trilogije, ki jo je Tavčar nameraval napisati in izdati. Prvi del je postavljen v čas konca 17. in na začetek 18. stoletja. Dogajanje drugega dela naj bi potekalo med vladanjem avstrijske vladarice Marije Terezije, tretji del pa bi sovpadal s časom Napoleonovih osvajalskih pohodov. Tavčar drugega in tretjega dela visoške trilogije ni napisal, saj ga je leta 1923 prehitela smrt.

Visoška kronika je bila prevedena v več tujih jezikov: italijanščino (1929), češčino (1948), srbščino (1949), slovaščino (1949), madžarščino (1960), poljščino (1961), makedonščino (1964), bolgarščino (1964) in francoščino (1975).

 

O VISOŠKI KRONIKI

Zgodba Visoške kronike se dogaja na bogatem kmečkem posestvu na Visokem v Poljanski dolini v 17. stoletju. V obliki kroničnih zapiskov zgodbo pripoveduje Izidor Kalan, začne pa jo s pripovedjo o svojem očetu Polikarpu, njegovi osebnosti in tem, kako si je posestvo pridobil z zločinom. Polikarp Kalan je bil vojak v 30-letni vojni (1618–1648). Med vojno je s prijateljema Lukežem in Joštom Schwarzkoblerjem ukradel vojaško blagajno. Plen naj bi si razdelili, vendar je Polikarp Schwarzkoblerja ubil, Lukežu pa se je zlagal, da je blagajno vzel Schwarzkobler. S tem krvavim denarjem si je kupil posest na Visokem, Lukež pa je postal Polikarpov hlapec.

Polikarp je imel dva sinova, Izidorja in Jurija. Na smrtni postelji je Polikarp svoj greh priznal sinu Izidorju in mu naročil, naj se poroči z Agato, vnukinjo ubitega Schwarzkoblerja. Ko je ta prišla na Visoko, sta se vanjo zaljubila Jurij (Izidorjev mlajši brat) in Marks Wulffing (brat nekdanje Izidorjeve zaročenke Margarete). Ker je Agata Marksa zavrnila, jo je obtožil čarovništva. Agato so odpeljali v Škofjo Loko in jo zaprli na loški grad in tam je čakala na sojenje. Pri izreku sodbe je bil navzoč tudi freisinški škof, ki se je ravno takrat mudil v Škofji Loki, potekala pa je na sotočju Selške in Poljanske Sore. Po zaslišanju prič je bilo določeno, da bodo pri Agati naredili preizkus z vodo. Če bi se na kakršenkoli način rešila iz vode, bi jo spoznali za nedolžno, če pa bi utonila, bi bila s tem dokazana njena krivda. Med preizkusom je Jurij skočil v vodo in Agato rešil. Izidor pa je, razočaran nad svojim ravnanjem, potem posestvo na Visokem izročil Agati in Juriju, sam pa odšel v vojsko.

 

O GLEDALIŠKIH IN FILMSKIH UPRIZORITVAH

Visoška kronika je s svojo kompleksnostjo, liki, časom in prostorom, v katerega je postavljena, vedno znova navdihovala gledališke in filmske ustvarjalce. Leta 1946 je Triglav film načrtoval snemanje celovečernega filma Visoška kronika v režiji Bojana Stupice in po scenariju Draga Šege, vendar se to zaradi tehničnih in finančnih zapletov ni zgodilo. Čez nekaj let so nastali Fragmenti iz filma Visoška kronika, Snubljenje v Davči (Drago Šega, 1950). Najbolj znana filmska upodobitev je Triptih Agate Schwarzkobler iz leta 1996 (Matjaž Klopčič).

Še večkrat pa je po Tavčarjevem romanu poseglo gledališče. Marija Vera (1881–1954) je leta 1934 priredila in režirala Tavčarjevo Visoško kroniko (SNG Drama Ljubljana). Z epsko širino dogajanja je zajela zgodbo o grehu, čarovništvu, protestantizmu in ljubezni. Gledališča so nenehno posegala v dramatizacijo Tavčarjevega dela v celoti ali delno (Hudič in Angel, Šentjakobsko gledališče, 1980/81; Agata Schwarzkobler, Koreodrama, 1986; Krvava rihta, Loški oder, 2008/09). Visoška kronika je bila večkrat uprizorjena v Škofji Loki, leta 2019 pa tudi na Visokem.