Petek, 30. oktober 2020
Dr. Tone Jamar
Po domače Cenetov dohtar
Tone Jamar (1882–1940) je bil sin gostilničarja Vincenca in Antonije Jamar. Gostilno so Ločani imenovali pri slepem Cenetu [1], saj je Vincenc na eno oko oslepel, ko je služil vojsko in ga je oficir s sabljo zadel v oko.
Toneta so v prvi razred nižje gimnazije (današnji 5. razred) vpisali v Ljubljano. Njegov sošolec je bil slikar in Ločan Gvidon Birolla. V tretjem razredu nižje gimnazije so ga nato starši prepisali v kranjsko gimnazijo, vendar je ni dokončal. Kot narodno zaveden dijak je prišel v spor z ravnateljem šole Josipom Hubadom (1850–1906): "Več kot pol razreda ni preneslo ravnateljevih hvalospevov v Avstriji, Pretnarjev Janko z Jesenic pa je napisal pesem o Peričniku in v njej povedal, kar smo čutili slovenski študentje. Ob koncu šolskega leta je moral zapustiti gimnazijo, mi pa nismo odnehali. Začeli smo izdajati rokopisna lista Brstje in Naša Nada. Objavljali smo svoje pesmi o Prešernu, o Slovencih, o dneh, ko bomo svobodni. Leskovčev Janko je bil urednik. Pred božičnimi počitnicami pa je ravnatelj Hubad poklical v pisarno sošolce, Franclja Dolžana in Jožeta Šmajdka iz Radovljice, Lovra Tepina iz Stražišča, pa Lavdanovega Janka in mene iz Loke. Zagrozil nam je, naj se po počitnicah ne vpišemo več na njegovo gimnazijo, ki nosi ime presvetlega cesarja Franca Jožefa." [2]
Kmalu se je vpisal v beljaško gimnazijo in jo tudi zaključil. Kot lahko beremo v dnevniku Janeza Kaiba leta 1905: "Cenetov pa je jeseni maturiral v Beljaku. Nič ni povedal materi, kar odpeljal se je v Beljak in se vrnil z maturo. Ceneška je sinu vse odpustila in od same sreče napravila v novem salonu veselico [3]. Povabila je skoraj pol moške gospode. Pa mi in Katra nismo bili med povabljenci. Malo pred deveto uro zvečer, ko zapiramo štacuno, pa so stali pred vrati kanclije Cenetov Tone, Hudarevnikov Štefan in Birollov Gvidon.'Študiral bom, za zdravnika, odločil sem se!' je planil Tone brez uvoda." [4]
Tone Jamar se je maja leta 1908 poročil s Katarino Langerholc (1884–1928), po domače Katko. Na medicinski fakulteti na Dunaju, kjer je z ženo živel, je 11. decembra 1911 diplomiral. Leta 1912 je opravil staž v dunajski bolnišnici in pošiljal prošnje za službo okrožnega zdravnika v Cerklje, Logatec, Idrijo in Grosuplje. Nato je dobil službo zdravnika v Istri (Kastav, Podgrad), konec novembra 1912 pa je začel delati kot okrožni zdravnik v Trbovljah.
V prvem letu prve svetovne vojne je deloval kot bataljonski zdravnik na ruski fronti v Galiciji, nato je zbolel. Konec leta 1914 se je sprva zdravil v vojaški bolnišnici v Eperjestu na Madžarskem, nato je bil v bolnišnici Leoninum v Ljubljani in prihajal k ženi Katarini in hčerki v Škofjo Loko. Po ozdravitvi je do konca vojne delal v Scheiflingu, Libenauu in Judenburgu, kjer je zbolel in bil za pol leta poslan na zdravljenje Enzenbach.
Po vojni je družina Jamar živela v Ljubljani. Dr. Jamar je bil leta 1921 [5] izvoljen za občinskega svetnika v okviru Narodno socialistične stranke. Že nekaj mesecev pozneje pa lahko beremo, pa je bil izvoljen celo za ljubljanskega župana: "Pri prvem glasovanju je bilo oddanih 42 glasov, od teh 18 za dr. Karla Trillerja (JDS), 22 za dr. Toneta Jamarja (NSS), 2 glasovnici pa sta bili prazni. Izvoljeni dr. Jamar se je zahvalil za izvolitev in je obenem odklonil župansko mesto. Vsled tega je predsednik odredil drugo volitev." [6]
Ob svojem političnem udejstvovanju je bil dr. Jamar vseskozi aktiven tudi na medicinskem področju. Leta 1923 je postal 18. predsednik Slovenskega zdravniškega društva in se strokovno posvečal predvsem zdravilu proti tuberkulozi. Kot priznan ftiziolog je deset let deloval zasebno pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, v Trgovski bolniški blagajni in mestni službi. Med letoma 1929 in 1934 ga zasledimo v Mestni ženski realni gimnaziji v Ljubljani, kjer je deloval kot šolski zdravnik.
Leta 1931 pa v Tedenskih slikah beremo: "Novo učinkovito zdravilo proti jetiki je našel po vsej Sloveniji znani zdravnik dr. Tone Jamar. Zadnjih 9 let je ozdravil s tem zdravilom nad 200 takih bolnikov, nad katerimi so vsi drugi zdravniki že obupali. Sedaj bodo to novo zdravilo še pred posebno zdravniško komisijo preizkusili, nakar se bo uvedlo v splošno uporabo." [7]
Ostal pa je povezan tudi s Škofjo Loko. Leta 1921 je bil dr. Jamar eden izmed podpisnikov menice za kritje posojila Sokolskega gradbenega odbora pri Posojilnici in hranilnici v Škofji Loki. Leta 1923 je postal predsednik odbora za organizacijo prevoza telesnih ostankov judenburških žrtev v Ljubljani.
Marija Jamar Legat, hčerka Toneta in Katke, je ob svoji smrti leta 2003 Loškemu muzeju Škofja Loka zapustila staro meščansko stanovanje z vso opremo v Kajbetovi hiši na Mestnem trgu v Škofji Loki. Ob popisovanju gradiva smo v kleti Kajbetove hiše našli lekarniško polico z bogato lekarniško opremo, ki jo je po vsej verjetnosti uporabljal dr. Tone Jamar. V zbirki se nahaja 86 kosov steklenih posod za zdravila oziroma sestavine zdravil z napisi, nekaj pokrovčkov, lijakov in pipeta.
Pripravila: Biljana Ristić
[1] Hafner P.: Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru; v: Loški razgledi 30, 1983, str. 110.
[2] Jamar-Legat M.: Kajbetova hiša na škofjeloškem Placu 1511 – 1914, Ljubljana, Sanjska knjiga, 1998, str. 526.
[3] 1904. leta je Antonija Jamar preuredila kleti, salon za ples, kegljišče in kanalizacijo. V: Štukl F., Knjiga hiš v Škofji Loki II. 1984, str. 43.
[4] Jamar-Legat M.: Kajbetova hiša na škofjeloškem Placu 1511 – 1914, Ljubljana, Sanjska knjiga, 1998, str. 544.
[5] Jugoslavija, št. 100., 4. leto, četrtek 28. april 1921, Ljubljana, str. 1.
[6] Tabor, št. 220., petek 30. septembra 1921, Maribor, str. 1.
[7] Tedenske slike, priloga Domovini, leto VII., 53. št., 31. december 1931, Ljubljana, str. 1.