Dva požara v Škofji Loki v 17. stoletju

V stalni zbirki Loškega muzeja Škofja Loka hranimo oljno sliko iz leta 1698, ki Škofjo Loko prikazuje v vsem njenem sijaju. Toda če pogledamo natančneje, vidimo, da celoten spodnji del mesta uničujejo ognjeni zublji. Visoko nad mestom v oblaku je upodobljen sv. Florjan, ki iz čebrička zliva vodo na goreče hiše. Omenjena votivna slika je v Loškem muzeju na ogled tudi kot kopija slikarja Franceta Kosa iz leta 1840.

Prebivalstvo srednjeveških mest so poleg vojnih nevarnosti in najrazličnejših kužnih bolezni ogrožale tudi naravne katastrofe: poplave, potresi in požari. Srednjeveška mesta so bila zaradi potrebe po varnosti obdana z obzidjem. Za optimalno izrabo notranjega varovanega prostora so bile hiše postavljene tesno druga ob drugi. Podobno je bilo tudi v Škofji Loki, kjer so bile hiše sprva lesene, enonadstropne, pokrite z dvokapno streho, krito z lesenimi skodlami. Zunanjščina stanovanjskih stavb se je začela z nastopom renesanse spreminjati. Tako so prvotne lesene enonadstropne zamenjale dvonadstropne kamnite hiše. Te so bile za požare sicer manj dovzetne, a so njihova šibka točka ostala ostrešja, ki so bila – kot lahko razberemo iz poročil škofovih odposlancev – še leta 1723, razen redkih izjem, krita z lesenimi skodlami. Celo streha mestnega obzidja je bila tedaj še lesena. Ognjevarna kritina se je sicer začela uveljavljati že od začetka 14. stoletja dalje, vendar je bila opeka zelo draga in zato še dolgo ni prišla v splošno rabo. Poleg lesenih ostrešij so bili tu še drugi dejavniki tveganja, ki so v Škofji Loki na koncu privedli do katastrofe, kot npr. neustrezno urejena preskrba z vodo, slaba organiziranost protipožarne obrambe, neustreznost hišnih kurišč in neurejenost dimniških naprav, ki so jih le redko nadzirali.

Dejavniki tveganja v povezavi z nesrečnim naključjem so nazadnje privedli do prvega v nizu katastrofalnih požarov. Tako je 7. oktobra 1660 med 22. in 23. uro izbruhnil požar v zadnji sobici v rotovžu, oziroma v prostorih mestne kruharne na Mestnem trgu, kjer sta se njen predstojnik Sebastjan Perko in dekla Maruša naskrivaj predajala strastem in ob tem prevrnila svetilko. Požar se je hitro razširil in v nekaj urah je pogorelo 35 najlepših in najbogatejših hiš na Placu, prav tako pa tudi kapela sv. Trojice v nekdanji Schwarzovi hiši in klariški samostan s cerkvijo. Ogenj je napravil tako škodo, da so nekatere hiše še ob koncu stoletja dajale videz pogorišča.

Kot da nesreča, ki je prizadela Mestni trg, ne bi bila dovolj huda, se je požar katastrofalnih razsežnosti v Škofji Loki ponovil že leta 1698, tokrat na Spodnjem trgu, kjer je zgorelo 48 hiš s kaščo in mlinom pri kopališču ter lontrškim delom mestnega obzidja. Po poročilu iz leta 1699 je ogenj naredil tako škodo, da bi bilo za popolno obnovo potrebnih 30–40 let. Tako so bila posamezna pogorišča na Spodnjem trgu vidna še leta 1729.

Podoba s prikazom požara na Lontrgu, ki je nastala ob tej priložnosti, je bila naslikana kot votivna zaobljuba meščanov Spodnjega trga v Škofji Loki za cerkev sv. Florjana v Sopotnici. Sveti Florjan je namreč zavetnik proti požarom, in prav temu svetniku so se priporočili, da tovrstna katastrofa ne bi nikoli več prizadela njihovih domovanj.

Sledovi požara na Spodnjem trgu iz leta 1698 so se ohranili tudi v arheološkem zapisu. V okviru projekta Ureditev javnih površin starega mestnega jedra Škofje Loke so bile izvedene predhodne arheološke raziskave, ki so potekale med 18. junijem in 5. julijem 2018. Raziskave je izvedla ekipa podjetja Arhej, d. o. o. V testnem jarku 3, izkopanem nasproti nekdanje gostilne Prajerca in v neposredni bližini stare lipe na Spodnjem trgu, je bila v profilu izkopa lepo vidna debelejša plast žganine – nema priča katastrofe, ki je v preteklosti doletela mesto in njene prebivalce.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Škofjo Loko prizadela dva huda požara, objavljenem v Ločanki (št. 3, 10. marec 2020, str. 8–9).