Edi Sever

Estetika v gibanju

V letošnjem letu nas je prerano zapustil škofjeloški slikar in ilustrator Edi Sever (1943–2020). Bil je član likovne sekcije KUD Klinični center in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher iz Ljubljane ter član potujoče slikarske kolonije petih umetnikov ART FEMIPS, ki ji je JSKD leta 2018 podelil srebrno plaketo za dolgoletno delo na področju ljubiteljskega likovnega ustvarjanja. Aktivno je deloval tudi v neformalnem likovnem združenju Puštalcev. Sever, rojeni Puštuc, je bil po poklicu litograf, zaposlen v tiskarni Mladinske knjige. V mladih letih je delal tudi v loškem gledališču, zadnja leta pa je pod okriljem Društva upokojencev Škofja Loka poučeval slikanje akvarela. Redno se je udeleževal številnih likovnih kolonij, tako doma kot v tujini.

Sever je bil slikar konkretnih motivov. Spretno je povezoval risarske veščine z občutkom za akvarelno tehniko. Njegov slikarski postopek je bil sproščen, preprost in dinamičen. Dela je izvajal v sozvočju ploskovnih barvnih nanosov in lahkotne risarske “pisave”. Njegovo osnovno tematsko izhodišče je bil realni predstavni svet z razkošjem in pestrostjo pojavnih oblik. Prek akvarelov se je osredotočal na konkretni doživljajski svet, ki je bil tudi njegovo ikonografsko izhodišče, likovno in idejno torišče, skratka, vir in cilj obenem. Čeprav so se Severjeve likovne pripovedi odvijale najpogosteje v okvirih “čistega” akvarelnega krajinarstva, kjer so figuralni dogodki redki, ga je raziskovalna strast marsikdaj odpeljala na področje figurativnega slikarstva, celo v upodabljanje ženskega akta. Takrat se je zavestno oddaljil od verističnega upodabljanja predmetnosti, njegov stil pa je postal bolj ekspresionističen.

Za Edija Severja je bilo slikanje spontana dejavnost, odvisna od trenutnega razpoloženja in navdiha. Gledalca je nagovarjal z razgibanim načinom preverjenih likovnih momentov, likovno bogatih in hkrati sorodnih v prizadevanju po najbolj dorečenem upodabljanju tistega, kar ga je kot slikarja zares zanimalo. Njegova umetniška govorica je bila prepoznavna, njegov motivni spekter pa je segal od žanrskih prizorov preko pejsažev, obmorskih vedut vse do intimnih tihožitij in akta. S težnjo po podajanju lastnih zgodb je avtor življenjsko izkušnjo spreminjal v novo likovno vizijo predstavnosti: tehtno, pomenljivo in obenem posebno. Izbrana motivika je Severju predstavljala materialno podlago, ki je s prepoznavnimi geografskimi obeležji (kadar je šlo za krajino) in s konkretnostjo oblik kanalizirala vso silovitost avtorjevih čustev, hkrati pa v polni meri izrazila abstraktnost njegove domišljije. Zapisi in sledi na papirju so nastajali iz nujnosti po neposrednem, živem in predvsem intimnem izpovedovanju občutenja motivov, ki so ga vizualno privlačili, praviloma pa je vtise nabiral na potovanjih. V ustvarjalnih trenutkih so se Severjeva doživljanja strnila v atraktivne podobe, ki odražajo pravo naravo avtorjevega notranjega pogleda, razpetega med različna razpoloženjska stanja. Preplet elementov iz naravne in urbane krajine je bil za Edija Severja pravzaprav improvizacija konsistentnih izvirnih črtnih postavitev. Barvno kopičenje in zgoščevanje različnih črtnih potez je Sever doživljal kot dinamično strukturo, energijo nemirno ponavljajočih se linij, spominjajočih na dogajanja v izbranem okolju, bodisi pejsažnem ali interiernem. Svojo umetniško potenco je dokazoval z barvno transparenco, subtilnimi tonskimi prehodi in domišljenimi oblikovnimi aranžmaji kompozicijskih postavitev. Slikarski red, ki ga je kot ustvarjalec vzpostavljal, je bil idealen za upodabljanje klasičnih tem, kot so tihožitje, krajina, mestne vedute in žanrski prizori. V svoje delo je vpletal tudi izkušnje grafičnega oblikovanja in nepredmetnega slikarstva. Lazurni barvni nanosi so mu omogočali dinamično prepletanje tistih elementov, ki so ustrezali njegovi izraznosti, razpeti od vehementnih potez do sproščene igrivosti.

Pripravil: Boštjan Soklič