Elektrifikacija Škofje Loke

Na prelomu stoletja so se na področju tehnike in tehnologije odvijale hitre spremembe. Prvi elektrificirani obrtni in industrijski obrati na Slovenskem, ki so se pojavljali predvsem ob progi Južne železnice, so elektriko uporabljali za razsvetljevanje delovnih mest. Leta 1883 je v Mariboru v parnem mlinu Karla Scherbauma zasvetila prva električna luč. Nekoliko pozneje so industrijski obrati začeli uporabljati elektriko tudi kot gonilno silo. Za domačo uporabo pa se elektrika zaradi visokih cen ter zadržanosti in bojaznijo pred nevarnostjo elektrike v tem času še ni uveljavila.

V času, ko je elektrika in zanimanje zanjo stopalo na univerzitetne katedre, smo Slovenci dobili tudi knjigo o elektriki, napisano v slovenskem jeziku. Profesor na graški univerzi, fizik, naravoslovec, organizator šolstva in avtor prve fizikalne razprave v slovenskem jeziku Simon Šubic, rojen v Brodeh v Poljanski dolini, je leta 1897 izdal obsežno delo Elektrika, nje proizvajanje in uporaba. V času, ko je knjiga ugledala luč sveta, je Škofja Loka že imela elektriko.

Ob Selški Sori v tovarni sukna je Alojz Krenner (1841–1895) nadaljeval družinsko tradicijo proizvodnje odej in blaga. Krenner je leta 1887 za potrebe proizvodnje dal montirati parni stroj za pogon suknarne in dve leti pozneje še turbino. Velika prelomnica v delovanju tovarne je bila uvedba električne energije v zgodnjih 90. letih 19. stoletja. Leta 1889 je bila vgrajena vertikalna Girardijeva turbina, ki je za svoje delovanje izkoriščala vodno moč Selške Sore, leta 1894 pa je tovarna dobila generator za istosmerni tok moči 15 kW in napetosti 110 V. Leto pozneje je Alojz Krenner umrl in poslovanje tovarne in elektrarne sta prevzela sinova Alojz Krenner ml. in Viktor.

Alojz Krenner st. je dne 5. aprila 1894 z Občino Škofja Loka sklenil pogodbo, v kateri se je obvezal, da bo s presežki proizvedene električne energije razsvetljeval mestno jedro. V pogodbi je bilo določeno, da bo skrbel za mestno razsvetljavo naslednjih 30 let in da bo Škofja Loka razsvetljena "vsaki dan od pričetka mraka do pol dveh čez polnoči in od tri četrt na šest zjutraj do belega dne s štiridesetimi električnimi žarnicami vsaka po šestnajst normalnih sveč po sistemu 'Siemens in Halske'".

Z napeljavo električnih elementov je Krenner pričel nemudoma. Novice so 18. maja 1894 pisale: "S polaganjem podzemskih žic za električno razsvetljavo so v Škofji Loki že pričeli. Delo napreduje vrlo in pričakuje se, da bode že vse gotovo do konca meseca junija." In delo je res potekalo "vrlo", saj so v štirih mesecih zgradili okoli 2.230 m električne napeljave. Za razsvetljavo so sprva uporabljali žarnice z ogleno nitko, nekoliko pozneje, leta 1909, ko zasledimo, da je bilo v mestu 52 žarnic, pa je Krenner stare žarnice začel zamenjevati s Tantalovimi, ki jih je leta 1902 začelo proizvajati podjetje Siemens.

Trije vodi električne napeljave so potekali iz Krennerjeve tovarne in so razsvetljevali glavne loške ulice in trge. V naslednjih nekaj letih se je električna razsvetljava širila tudi v neposredno okolico jedra Škofje Loke. Dodatno je bil zgrajen in okrepljen še vod, ki je dobavljal elektriko do Loškega gradu, kjer so v tem času delovale uršulinke s svojo dekliško šolo in internatom. "Najbolj se je razveselil javne razsvetljave mestni stražnik, ker se mu loški vagabundi niso več mogli skrivati po temnih kotih mesta."

5. avgusta 1894 so se luči z velikim slavjem prižgale. Časopis Slovenec je ob tej priložnosti zapisal: "Blagoslovljenje in otvorjenje električne razsvetljave v Škofji Loki privabilo je včeraj v našo pisano Loko, toliko gostov, da jih toliko, kar pomnimo, še nikdar ni prišlo k kaki slavnosti izvan Ljubljane. Od Kranja, iz Selške in Poljanske doline, iz Ljubljane (popoludanski vlak jih je pripeljal nad tristo) in od drugih sosednih krajev dospelo jih je toliko, da je bila Loka včeraj gostov – polna. Slavnost vršila se je točno po nasznanjenem vsporedu. Pri tomboli bil je ves trg napolnjen nadepolnih igralcev."

In program je bil res pester, kot navaja Slovenski narod, je sledil blagoslov, vojaška godba in ples na Štemarjih, ter zaključi z besedami: "Naj bi prinesla nova luč Škofjeločanom v resnici novo dobo vsestranskega napredovanja in povzdige blagostanja, novo dobo jedinstva in sloge. Naj bi zmagonosno prodrla zlasti tudi v vse tiste kraje, kjer kraljuje dosihdob še tema zmote, razpora in nesloge. Fiat lux!"

Pripravila: Biljana Ristić