Fantič slikarja Simona Ogrina

V Loškem muzeju hranimo portretno upodobitev mladega fanta, ki je delo danes skoraj neznanega, a v zgodovini domače likovne umetnosti pomembnega slovenskega slikarja Simona Ogrina. Slika v tehniki olja na platno izhaja iz zapuščine pisatelja Ivana Tavčarja iz dvorca Visoko. Gre za kvalitetno likovno delo, ki odraža umetnikovo dobro poznavanje slikarske tehnike in smisel za upodabljanje obraza. Po pregledu doslej znanih del Simona Ogrina lahko zatrdimo, da portret mladeniča izstopa od standardnih del iz njegovega opusa, slikarja pa nam predstavlja v povsem drugi luči, kot smo ga vajeni. Ogrin je v danem primeru uspešno sintetiziral obrtniško znanje s sposobnostjo za branje psiholoških značilnosti upodobljenca, o katerem ne vemo kaj dosti. Iz podobe lahko sklepamo zgolj to, da je pred nami mladenič, ki plaho, a hkrati zvedavo zre v svet. Po njegovi opravi sodeč bi bil lahko podeželski pastir, zaradi naglavne rute pa bi ga brez težav lahko imeli za prebivalca “biblijske dežele”, ki je v času nastanka podobe še vedno razvnemala domišljijo preprostih ljudskih množic na Kranjskem. Ker so bili prizori iz Stare in Nove zaveze pri likovnih umetnikih v drugi polovici 19. stoletja zelo priljubljeni, se je takrat v slikarstvu na Slovenskem “zgodila” nazarenska smer, ki ji je sledil tudi Simon Ogrin.

Doprsni portret mladeniča v raševinastem ogrinjalu s skrivnostnim platnenim pokrivalom gledalcu uspešno posreduje mladeniški karakter na meji med deško in fantovsko dobo, nenavadna kostumografija pa mu dodaja alegorično noto, značilno za cerkveno slikarstvo (tako tabelno kot stensko) na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ob dejstvu, da je Ogrin z likom mladega fanta portretno dokumentarnost likovno kar najbolj zgostil in stilno oklestil nepotrebnih nadrobnosti, je v danem primeru prevzel vlogo režiserja centralno prostorske portretne postavitve, ki individualni zgodbi dodaja novo vsebinsko dimenzijo.

Slikar Simon Ogrin (1851–1930) se je rodil na Vrhniki revnim staršem v številčni družini. Ker je bil nadarjen za risanje in slikanje, so ga s šestnajstimi leti dali v uk k podobarju Götzlu v Ljubljano. Leta 1872 se je začel učiti pri slikarju Janezu Wolfu, kjer je ostal do leta 1875, nato pa se je odpravil v Benetke na Akademijo lepih umetnosti. Vpliv Janeza Wolfa je pri Ogrinu močno prisoten v vsem njegovem opusu. Leta 1878 je odšel na Dunaj, kjer se je spoznal z Janezom in Jurijem Šubicem. Leta 1879 je obiskal Italijo, kjer je odkrival bogato umetnostno dediščino Benetk, Bologne, Firenc in Rima. Ob koncu leta 1880 se je vrnil domov, sprejel naročilo za poslikavo cerkve sv. Štefana v Vipavi, se poročil in ustalil na rodni Vrhniki. Bil je tudi ilustrator za Stritarjev Zvon. Ena njegovih najuspešnejših poslikav je Marijina kapela v Kapucinski cerkvi v Škofji Loki med letoma 1887 in 1888. Sredi 20. let je vodil tudi tečaj za slikanje na moker zid na tehnični šoli v Ljubljani. V okviru tega projekta je (v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom) izdal brošuro Kratki tečaj za slikanje na moker zid.

Ogrin je delal v Sloveniji, po vsej Hrvaški in v Dalmaciji. Najraje je upodabljal prizore Svete trojice in slike iz Marijinega življenja. Umrl je 3. maja 1930 na Vrhniki.

Pripravil: Boštjan Soklič