France Mihelič in riba Faronika

Poleg kurenta in nimfe Dafne je v Miheličevem poznem ustvarjalnem obdobju glavni navdih in osrednji motiv riba Faronika, ki dopolnjuje in zaokroža trojico simbolov njegove fantastične umetnosti.

Riba kot simbol ali znamenje je v tesni povezavi z vodo, v kateri živi; je tudi simbol življenja, modrosti in plodnosti. Kot ikonografski motiv se pogosto pojavlja pri starih ljudstvih Sredozemlja, Mezopotamije in Egipta, najdemo jo tudi v umetnostnih izročilih Indijancev, Kitajcev in avstralskih domorodcev. Kot eden glavnih simbolov nastopa v starokrščanski umetnosti, kjer postane simbol evharističnega obreda in se velikokrat pojavlja skupaj s kruhom. Grško besedo IHTIS, ki pomeni ribo, so imeli kristjani za Kristusov ideogram. V krščanskem svetu je povezana s krstom in zgodbami iz Stare in Nove zaveze.

Mihelič je motiv ribe Faronike odkril v literarnem delu Ivana Preglja Plebanus Joannes, ki ga je pisatelj napisal leta 1920. Pregelj je ribo Faroniko izbrskal iz ljudskega pesništva, v romanu pa predstavlja nasprotje (antagonizem), tako rekoč konflikt med človeško telesnostjo in duhom, poželenjem in askezo, dobrim in zlom. Faronika napoveduje usodo sveta in kazen v smislu svetovne katastrofe, kajti ko bo zamahnila s svojim repom, bo vsega konec. Pri Miheliču je motiv kot večina drugih tesno povezan z njegovimi spomini in doživetji iz rane mladosti. V spominu so mu ostale srednjeveške freske na zunanjščinah cerkva, ki prikazujejo sv. Krištofa, kako na ramah nosi mladega Kristusa, ob njegovih nogah pa se pojavlja riba Faronika, ki svetniku predstavlja skušnjavo, ker ga kot zapeljiva sirena odvrača od namere in speljuje s poti. Miheličeva riba Faronika ohranja pradavno in groteskno vsebino, vendar jo umetnik vseeno priredi svoji viziji in tehniki. Riba postane hibrid različnih vodnih bitij; je grozljiva, a tudi prijazna in izzivalna. V motiv Mihelič na prefinjen način vpleta žensko senzualnost in erotičnost, tako da postane sam motiv včasih težko razpoznaven in določljiv.

France Mihelič je Faroniko upodabljal z grafiko in risbo. V zadnjem ustvarjalnem obdobju se je skoraj izključno posvečal risbi, ki jo je prenašal v grafično tehniko sitotiska. Risba kot temeljno izrazilo je pri Miheliču več kot le osnutek ali delovna skica: zajema namreč vse oblike in vizualizacije slikarjevega razmišljanja in čustvovanja. Za grafiko iz njegovega poznega obdobja je značilna jasna črta brez iluzionistične zabrisanosti in nedorečenosti. Liki svobodno lebdijo v prostoru, zamejenem le z robom papirja. Klub preoblikovanju realnosti, spreminjanju in razpadanju motivnega sveta ribe Faronike veje iz Miheličevih risb in grafik na dano temo posebna liričnost in lepota, ki nas pritegneta.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• Marijan Tršar, France Mihelič, grafika/risba, DZS, 1972.
• Stanka Gačnik, Riba Faronika / najsodobnejši opus v umetnosti Franceta Miheliča, Pokrajinski muzej Ptuj, 1997.