Franja Tavčar, gospa z Visokega

(1868–1938)

Rojena je bila 8. februarja 1868 v meščanski družini v Ljubljani, materi Frančiški Arce in očetu Gustavu Košenini. Starša sta ji zelo zgodaj umrla in Franja je odraščala pri premožnem stricu Franu Lukmanu – Špickramarju, ki je bil trgovec s čipkami, zanjo pa so skrbeli tudi drugi strici in tete, še posebej Josipina (teta Ajka). Franja je obiskovala nemško meščansko uršulinsko šolo v Ljubljani, sicer pa živela v narodnozavednem okolju. Teta Ajka jo je namreč vodila v ljubljansko čitalnico, na slovenske gledališke predstave in druge narodne prireditve.

Mlada Franja je dr. Tavčarja sprva poznala le preko njegovega literarnega ustvarjanja. V Ljubljanskem zvonu je z navdušenjem brala povesti Emila Leona (Tavčarjev psevdonim) in pisatelja je želela tudi osebno spoznati. In dan po njenem prvem javnem nastopu pred cesarjem Francem Jožefom leta 1883 sta se dr. Tavčar in mlada Franja spoznala. To se je zgodilo na čitalniški besedi. Fran Govekar se spominja dogodka: “Z dekličem se je seznanil na neki veselici. Franica si je enako prizadevala, da bi se spoznala s pisateljem Mrtvih src. In zaljubil se je v dekleta tako, da ji je pošiljal šopke, poizvedoval celo pri njeni šivilji, kakršne boje bo njena toaleta na prihodnjem plesu, ter ji vselej naročil in poslal šopek z manšeti v boji njene vsakokratne obleke.” Po nekaj letih dvorjenja je leta 1886 Ivan uradno zasnubil Franjo Košenini, ki je na poroko pristala. Poroka je potekala 23. maja 1887 v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, stanovsko slavje pa v Lukmanovi hiši na Poljanski cesti.

Kmalu po poroki sta Ivan in Franja kupila hišo na Bregu 8 (danes 10) v Ljubljani. V pritličju sta bila krčma in najemniško stanovanje, Tavčarjevi pa so živeli v prvem in drugem nadstropju. Meščansko stanovanje je obsegalo enajst sob, kabinet in kuhinjo. Imela sta pet otrok (Ivan, Franc Boris Jožef, Josipina Bogomila - Pipa, Ante in Igor).

Bila sta znana kot podpornika mladih literatov in umetnikov. Nekateri so lahko vsako opoldne prihajali na kosilo, ki so jim ga postregli v kuhinji ali sobici poleg nje. Omogočila sta jim tudi dostop do bogate knjižnice. Tako je na kosilo nekaj časa zahajal tudi Ivan Cankar, dokler ni iz Tavčarjeve zasebne knjižnice izmaknil vezan letnik Ljubljanskega zvona in tako prišel v spor s Tavčarjem. Franja Tavčar je zamero s časoma zgladila, Ivan pa je ostal nepopustljiv.

Odločna Franja se je hitro uveljavljala v družbenih in družabnih krogih. Sodelovala je pri ustanavljanju Ženskega telovadnega društva in Splošnega ženskega društva, Mladike in dekliškega liceja, Dečjega materinskega doma v Ljubljani, počitniškega doma za otroke v Kraljevici na Hrvaškem in pri graditvi doma za onemogle ženske Jožefišče na Poljanski cesti. Na pobudo beograjskih žena je v Ljubljani leta 1921 ustanovila in vodila Kólo jugoslovanskih sester. Društvo je pomagalo Slovencem na zasedenih ozemljih, žrtvam vojne, prirejalo je počitniške kolonije za bolne in oslabele otroke ter delovalo na kulturnem, humanitarnem in obrambnem področju.

Ena izmed Franjinih tesnih sodelavk je bila Minka Govekar, ki je zapisala: “Čudovito je, da prihaja samopožrtvovalno, kamorkoli jo kličejo: nikoli ni utrujena, nikoli naveličana ali malodušna. V svojem vedno enako gorečem rodoljubju sprejema nespremenjeno mladostno prožna in živahna na svoje rame voljno vse, kar ji nalaga javno življenje.”

Pomembno mesto je Franja zavzemala tudi pri dobrodelnih akcijah. Med prvo balkansko vojno (1912–1913) je Splošno žensko društvo pod Franjinim vodstvom zbralo več vagonov oblek, sanitetnega materiala in zdravil. Vse to pa so poslali srbskemu in bolgarskemu Rdečemu križu. Tudi med prvo svetovno vojno je Franja ostala aktivna na humanitarnem področju in za svoje delo prejela odlikovanje Rdečega križa.

Leta 1917 je bila med glavnimi pobudniki zbiranja podpisov v podporo majniški deklaraciji. Majniška deklaracija je v zgodovini Slovencev eden izmed najpomembnejših narodnopolitičnih programov. Je politična izjava poslancev Jugoslovanskega kluba, ki jo je v dunajskem državnem zboru 30. maja 1917 prebral vodja kluba Anton Korošec. V njej so zahtevali združitev Južnih Slovanov v avtonomno enoto znotraj Avstro-Ogrske monarhije. Franja je v podporo deklaraciji skupaj s Cilko Krek, predstavnico slovenskega katoliškega ženstva, zbrala preko 200.000 podpisov. Vezane v sedem debelih knjig sta Franja in Cilka podpise izročili dr. Antonu Korošcu.

Jugoslovanski kraljevi dvor je imel kot drugi dvori t. i. dvorne dame, ki so bile kraljičine spremljevalke in zaupnice. Imenovane so bile na predlog kralja Aleksandra. Franja Tavčar je leta 1925 postala prva slovenska dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije Karađorđević. Večkrat je bila poklicana v Beograd, kraljico Marijo pa je, oblečena v narodno nošo, spremljala tudi na njenem obisku v Sloveniji.

Zakonca Tavčar sta leta 1893 kupila posestvo na Visokem. Po vzorih nemških dvorcev sta na Visokem urejala krajinsko arhitekturo okolice. Hiša je bila polna umetniških del domačih umetnikov, slikarjev in kiparjev. Uredila sta si pravi mali reprezentančni vikend dvorec, kjer sta sprejemala pomembne politične goste in kulturnike. Na Visoko sta vabila tudi okoliške dijake in študente, ki so v družbi visokih gostov spoznavali salonske manire. V prijetnem in družabnem vzdušju so igrali kroket, se sprehajali, kopali v Poljanski Sori ali čolnarili.

Po prvi svetovni vojni sta zakonca Tavčar večino časa preživela na Visokem. Franja se je posvetila skrbi za bolnega moža. Leta 1923 je najprej umrla teta Ajka, kmalu za njo pa dr. Ivan Tavčar. Franja se je odela v črnino, ki je poslej ni več odložila. Dva meseca po praznovanju svoje 70-letnice, 8. aprila 1938, je Franja Tavčar umrla.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Franček Bohanec, Ivan Tavčar, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1985.
• Marja Boršnik, Ivan Tavčar – leposlovni ustvarjalec, Obzorja, Maribor, 1973.
• Ivan Hribar, Moji spomini, Slovenska matica, Ljubljana, 1983.
• Splošno žensk društvo 1901–1945, ur. Nataša Budna Kodrič, Aleksandra Serše, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2003.