Freisinški trg Gutenwerd

V atriju Narodnega muzeja Slovenije je od 30. januarja 2024 na ogled razstava z naslovom Oživljeni Gutenwerd, pri kateri sodeluje tudi Loški muzej. Tako Gutenwerd kot Škofja Loka sta bila namreč del freisinških posesti na Slovenskem, kar se odraža tudi v svetu predmetov. Za omenjeno razstavo smo posodili nekatere predmete z opuščenega gradu na Kranclju nad Škofjo Loko, in sicer raznovrstno kovaško orodje, škarje z ušesci, bronast svečnik v podobi služabnika itd. Ti predmeti dobro odražajo del materialne kulture poznega srednjega veka na Slovenskem.

V bližini Kostanjevice na Krki, pri današnjem naselju Drama pri Šentjerneju, se je v srednjem veku nahajal freisinški trg z nemškim imenom Gutenwerd, danes poznan kot Otok pri Dobravi. Trg danes ne obstaja več, ker so ga v srednjem veku požgali in uničili Turki. Edina do danes ohranjena zgradba je cerkev sv. Miklavža. Naselje je nastalo na srednjem izmed treh okljukov stare struge reke Krke med Kostanjevico in Novim mestom in je bilo naravno izjemno dobro zavarovano. Gutenwerd je prišel pod freisinško posest verjetno že v drugi polovici 11. stoletja. Freisinški škofje so se zanj zanimali zaradi razvite železarske in usnjarske dejavnosti. Prva listinska omemba Gutenwerda je iz leta 1251, to je skoraj 200 let po nastanku freisinške posesti na Dolenjskem. Do prve omembe foruma Gutenwerde se je naselje, ki je prvotno nastajalo na levem bregu nekdanje struge reke Krke pri Drami, začelo širiti proti severu in v tem času pokrilo že ves prostor do cerkve sv. Miklavža. Gutenwerd je bil eno od upravnih središč freisinške dolenjske posesti z gradom in vojaško posadko. Leta 1254 je postal sedež sodne oblasti, delovati pa je začela tudi kovnica denarja. Njihovi novci so bili v 13. stoletju plačilno sredstvo celo na Hrvaškem in Ogrskem. Naselbina je imela lastno upravo s sodnikom, ki ga je postavljal trški gospod. Sodniki se omenjajo od sredine 13. stoletja dalje. Že v času pred prvo omembo Gutenwerda kot trga je bila tu tudi mitnica, ki se omenja hkrati z mitnicami v Višnji Gori, Mehovem in Krškem ter je zanesljivo delovala vse 13. in 14. stoletje. V 13. stoletju je dobila župno cerkev sv. Katarine in postala središče fare. V tem času so na Otoku stale kar tri cerkve: ob že omenjeni župni cerkvi sv. Katarine v središču trga še pokopališka cerkev sv. Miklavža ob trškem pristanišču na severu naselbine in cerkev sv. Mihaela ob južnem vhodu v trg, ob takratni strugi Krke.

Gospodarska dejavnost prebivalcev Gutenwerda ni bila toliko vezana na kmetijstvo, ampak je kraj predstavljal pomembno prometno središče, ki je vzdrževalo živahne trgovske stike med različnimi regijami, hkrati pa je bil pomemben center z močno obrtno proizvodnjo železarskih, usnjarskih in lončarskih izdelkov. Ležal je namreč ne samo sredi rodovitne nižine, ampak tudi ob prometni kopni in vodni poti po Krki, ki je povezovala Panonsko nižino s primorskimi mesti in severno Italijo. Izvažali so zlasti živino, kože, usnje, kožuhovino, pa tudi žito in kovinske, predvsem železarske proizvode z izredno bogato serijo vsakdanjih potrošnih in tudi vojaških izdelkov, medtem ko so uvažali mediteranske dobrine in orientalsko blago. Delu trškega prebivalstva so dodatni zaslužek predstavljali tudi tovorništvo, brodarstvo in ribištvo. Naselbina je vrhunec svojega razvoja dosegla ob koncu 13. in v 14. stoletju, nato je začela počasi zamirati. Poglavitni vzrok je bil v politični, vojaški in gospodarski utrditvi Habsburžanov na tem prostoru in ustanovitvi njihove mestne naselbine Novega mesta leta 1365, ki so ga vseskozi močno podpirali in obdarili s pomembnimi trgovsko-prometnimi pravicami. Zaradi naglo rastoče vloge Novega mesta pa ni začel zamirati samo freisinški Gutenwerd, ampak tudi bližnja Kostanjevica. K zamiranju Gutenwerda so prispevali še turški vpadi in druge vojne. Njegov konec pomeni napad Turkov leta 1473. Ob napadu se je v naselje zateklo prebivalstvo iz 52 okoliških vasi. Turki so kraj obkolili in ga v tretjem naskoku zavzeli, nato pa popolnoma požgali in uničili. Vseh 3000 ljudi, kot naj bi se jih po tedanjih navedbah nahajalo v naselbini, so pobili ali odpeljali v sužnost. Tragično usodo naselja omenja tudi pismo iz 3. novembra 1473, ki ga je freisinški škof Janez Tülbeck (1453–1473) napisal vojvodi Sigismundu Tirolskemu (1439–1490). V pismu, ki ga hrani Tirolski deželni arhiv v Innsbrucku, je poročal o škodi, ki so jo Turki tisto poletje povzročili njegovim posestvom na Kranjskem, posebej pa o uničenju trga Gutenwerd v gospostvu Klevevž. Po napadu Turkov si naselje ni nikoli več opomoglo in je kot trg prenehalo obstajati. Kar je ostalo vrednega, so odnesli okoliški prebivalci, pogorišča in razvaline domov, opuščena dvorišča ter poti sta počasi prekrila rastje in pozaba. Na prostoru nekdanje naselbine so nastali travniki in njive, staro ime kraja pa se je pozabilo.

Na mestu nekdanjega naselja je leta 1967 ekipa Narodnega muzeja pod vodstvom dr. Vinka Šribarja začela z arheološkimi izkopavanji, ki so se nadaljevala še v osemdeseta leta 20. stoletja. Izkopavanja na Otoku v občini Šentjernej so bila na področju srednjeveške arheologije prelomna, saj so bila do tedaj v domeni arheologije le obdobja do 11. stoletja; z obdobji, ko so na voljo pisni viri, so se ukvarjali zgodovinarji. Arheologa dr. Vinko Šribar in dr. Vida Stare sta tako z raziskavami srednjeveškega Gutenwerda opravila pionirsko delo v arheologiji mlajših obdobij. Narodni muzej Slovenije danes hrani okoli štirinajst tisoč najdb s tega najdišča, večinoma gre za ostanke uporabnih predmetov iz keramike, pa tudi iz različnih kovin, kamna in stekla ter nekaj posamičnih iz kosti, roževine, lesa in usnja.

Sporočilnost predmetov, predstavljenih na razstavi, je ubesedil dr. Tomaž Nabergoj, vodja projekta: “Čeprav so arheološke najdbe z Otoka pri Dobravi večinoma res odlomki ali deli predmetov, navadno povsem vsakdanjih in izdelanih iz manj dragocenih snovi, pa dokumentirajo zelo raznovrstno podobo življenja v srednjeveškem Gutenwerdu. Govorijo o vsakdanjih opravilih ljudi, npr. ostanki kamnitih ročnih mlinov (žrmelj) o mletju žita, brusni kamni o brušenju nožev, šil ali škarij, preproste glinene lojenke o osvetljevanju prostorov, železne podkve o uporabi konj (in tudi volov) za ježo oziroma vleko. Nekateri predmeti označujejo bivalni standard ljudi, posebej keramične pečnice kot deli peči ali črepinje namiznega steklenega posodja, gotovo uvoženega in že zato dragocenega. Spet drugi pričajo o razvedrilu v prostem času, npr. koščen igralni žeton, ali o otroški igri, posebej glinena konjička, značilna za srednjeevropski prostor. O glasbi lahko nekaj sklepamo po primerku železnih drumlic, preprostega instrumenta, a z bogato kulturno zgodovino. Ohranili so se tudi raznovrstno obrtno in poljedelsko orodje, konjska in konjeniška oprema, nekaj orožja, drobni predmeti oblačilne kulture, različni okovi, ključi, noži in veliko žebljev. Največ pa je preprostega kuhinjskega in namiznega lončenega posodja: ohranilo se je okoli 10.000 odlomkov posodja, a hkrati le kakšnih deset celih posod.” 

Razstavo si lahko ogledate vse do 3. novembra 2024.

Pripravil: Jože Štukl