Glasba v Škofjeloškem pasijonu v preteklosti in sedanjosti

Pri poglabljanju v Kristusovo odrešenjsko delo, ustvarjanju duhovnega ozračja in spokornega duha v naših srcih ima v bogoslužju veliko poslanstvo tudi glasba. Petje oziroma glasba sploh je bilo v vseh časih poseben način izražanja religioznosti. Je neke vrste izraz skupne molitve in je imelo zaradi izredne izrazne sposobnosti komuniciranja pomembno vlogo v najrazličnejših verskih obredih in kultih, nenazadnje tudi v krščanskem bogoslužju. To misel je zelo lepo izrazil utemeljitelj prve slovenske tiskane besede Primož Trubar (1508–1586) v predgovoru v pesmarici iz leta 1567, kjer je zapisal, "da petje, če ga pravilno in pobožno izvajamo, nagiba človeško srce k pobožnosti in k pravemu notranjemu veselju. Ljudje postanejo bolj zbrani za molitev, za poslušanje Božje besede in prejem zakramentov."

Kako pa je bilo z glasbo v Škofjeloškem pasijonu? Glavna ovira za dokončnost tovrstnih razprav je dokaj skromna izvirna glasbena dramaturgija, saj rokopis patra Romualda zgolj na redkih mestih navaja pevce in glasbenike ter glasbene inštrumente. Nič drugega ali celo bolj oprijemljivega pa se iz ohranjenega in razpoložljivega rokopisa ni ohranilo. V predlogi Škofjeloškega pasijona zasledimo pet mest, kjer se omenja glasba. Na začetku procesije jaha smrt z bobnom na belem konju. V drugi podobi, v prikazu slovesnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem, nastopata dvakrat po dva dečka, belo oblečena in s palmovimi vejami v rokah, pojoč hozano. Domnevamo, da je šlo za enoglasno petje brez spremljave. V četrti podobi nastopa Samson s svojim spremstvom, med katerim sta šla peš dva bobnarja, med njima pa piskač. V peti podobi vodi bobnar peš sprevod Judov, farizejev in drugih, ki peljejo zvezanega Kristusa pred Pilata na zaslišanje. Enajsto podobo Mati sedem žalosti sklene David s harfo (gre za starozavezno predstavo kralja Davida s tem inštrumentom). Veliko vprašanje je, ali je David v tem prizoru navedene verze pel ali pa jih je samo recitiral in mu je glasbeni inštrument služil le kot atribut. V zaključni trinajsti podobi nosijo škofjeloški meščani božji grob. Za njimi se med drugim zvrstijo gospodje muzikanti, v katerih lahko glede na uporabljeni termin vidimo organiziran glasbeni korpus v smislu mestnih piskačev ali deželnih trobentačev. Njihova naloga je bila, da zvočno sklenejo pasijonski sprevod in dodajo prireditvi zunanji zvočni sijaj na način, ki je izpričan tudi za druge procesije 17. in 18. stoletja v Ljubljani. Glasbeni del pasijonskih procesij in iger v drugi polovici 17. stoletja in v vseh desetletjih njihovega obstoja v 18. stoletju se je skoraj nedvomno prilagodil baročnemu, pred koncem morda tudi že zgodnjeklasicističnemu okusu. Četudi je bil glasbeni pomen pasijonskih procesij in iger majhen ter razmeroma nepomemben, vendarle predstavlja prispevek k širjenju baročne miselnosti na Slovenskem. Glasba, ki se je izvajala ob takih priložnostih, se sicer ni oglašala pogosto, le enkrat v letu, vendar je po svoje tudi vplivala na estetski okus množic, ki so sodelovale pri uprizarjanju ali prisostvovale takemu dogodku. Nimamo sicer podatkov o njeni izvirnosti in izvajalski kvaliteti, vendar je spričo zelo širokega ustvarjalnega zamaha v glasbi na Slovenskem v začetku 18. stoletja nastal mogoče tudi kakšen izviren glasbeni primerek za te prireditve (Križnar, 2010).

Za Škofjeloški pasijon je – tako kot brez dvoma tudi za njegove vzornice, ljubljanske kapucinske procesije – značilno, da so bile to v prvi vrsti govorjene in ne pete prireditve. Iz Škofjeloškega pasijona je to nedvoumno razvidno, saj se le enkrat govori o petju (dečki hozana), sicer pa le o recitiranju, kakor je to določno izraženo v nemških rubrikah k besedilu. Seveda je vedno možno, da se je glasba kot zvočno dopolnilo in okrasitev pasijonskega sprevoda v Škofji Loki pogosteje oglasila, vendar je Romualdova redakcija izvajalske predloge glede nastopajočih tako natančna in dosledna, poleg tega pa vsebuje tudi razvid vseh nastopajočih v dodatnem latinskem indeksu, da praktično ne moremo pričakovati, da bi v sprevodu nastopili pevci in glasbeniki mimo tistih, ki jih navaja predloga (Höfler, 1999).

Glasbeno podlago za nove, moderne uprizoritve Škofjeloškega pasijona v letih 1999, 2000, 2009 in 2015 sta prispevala skladatelj in glasbeni pedagog Andrej Misson (instrumentalni del) ter organist in glasbeni pedagog Tone Potočnik (vokalni del). Med glavnimi dejavniki oziroma kriteriji, ki so ju vodili pri oblikovanju glasbene podlage, je bilo zavedanje, da gre za tip ljudske pasijonske igre, izvedene na prostem, ki zahteva skromnost. Namen glasbe, ki naj bi dopolnjevala osnovna čustva pasijona, je bil poudariti arhaičnost in nekoliko tudi sorodnost z izvirno uprizoritvijo in nekdanjim izvedbami. Zaradi okoliščin je morala biti glasba preprosta, pisana za zasedbo, ki jo je določal režijski okvir. Današnja vloga pasijonske glasbe je večplastna, sledi parafraziranemu svetopisemskemu besedilu, je obredna in praznična, soustvarja pasijonsko pripoved, je tudi verska, duhovna, navsezadnje pa naj bi bila poslušalcem tudi zanimiva in dosegljiva. Zato glasba ne more biti sodobna (Misson, 1999). Paziti je treba na umetniško skladnost in celovitost vokalne in instrumentalne glasbe.

Misson je prispeval glasbo za otroški glas, inštrumentalni trio – piskač in dva bobnarja v sedmem prizoru – in sklepno pihalno godbo v dvajsetem prizoru. Za izhodišče na novo komponirane glasbe sta avtorja izbrala in upoštevala gregorijanski koral na napev Lube moj oča inu Buh. Glasbena pripoved se začne z najpogostejšo uporabo bobnov. Ta spremlja celotno procesijo Škofjeloškega pasijona in je neke vrste razpoznavna glasbena podlaga skoraj vseh 20 uprizorjenih slik. Boben se pojavlja bodisi sam ali pa v povezavi z besedo, spremljevalnimi zvoki in glasbo samo. Avtor vokalnega dela Potočnik je prispeval glasbo za enoglasni otroški zbor izvajalcev Glasbene šole Škofja Loka – Adamovi otroci v prvem prizoru – Raj. Za plastično ponazoritev groze pekla je v tretjem prizoru hudičem v usta položil triglasni in kitično besedilno zasnovani tekst patra Romualda z naslovom Zdej, zdej, zdej … Poseben sklop v novih predstavah Škofjeloškega pasijona pa pomeni vključitev številnih onomatopoetskih glasbenih vložkov za predstavitve različnih cehov, ki organsko povezujejo Škofjeloški pasijon v četrtem prizoru; ceh kovačev s kladivi, lončarski in zidarski ceh z lončenimi basi, čevljarski ceh s kopiti, pekovski ceh s kuhalnicami, mesarski ceh z noži in krojaški s škarjami. V petem prizoru – Vhod v Jeruzalem se pojavi koralni napev Lube moj oča inu Buh, ki mu sledi še Hosana, oboje avtorsko delo Potočnika. V sedmem prizoru - Samson se pojavi iskriva in izvirna Missonova instrumentalna glasba, komponirana na gregorijanski koral za piskača (klarinet) in dva bobnarja. Potočnik se je podpisal pod avtorstvo glasbe iz dvanajste podobe – Hieronim, pod arijo dečka - Kupida iz sedemnajstega prizora – Mati sedem žalosti ter pod vlogo Davida s harfo iz osemnajstega prizora – Skrinja zaveze. V finalnem devetnajstem prizoru – Božjem grobu pa nastopijo Gospodje muzikanti – Godba. Misson je načrtoval sodelovanje dvanajstih izvajalcev, ki hodijo v parih. Zasedba vsebuje pikolo in flavto, dva klarineta, dve trobenti, dve pozavni, tubo in štiri tolkaliste. Izhodišče Missonove žalne koračnice, ki jo je skomponiral za to priložnost, spet predstavlja koralni napev Lube moj oča inu Buh (Križnar, 2007). Seveda pa je za upravičenost take ali drugačne nove, umetno komponirane glasbe avtorjev Andreja Missona in Toneta Potočnika treba obiskati Škofjo Loko in si v celoti ogledati, slišati in doživeti eno od uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Le na ta način bo zagotovljena popolna izkušnja. Naslednja priložnost se bo ponudila pri predstavah, predvidenih v letu 2025.

Pripravil: Jože Štukl

Literatura:

• Höfler, Janez: Glasba v Škofjeloškem pasijonu. [v:] Škofjeloški pasijon. Diplomatični prepis. Ljubljana 1999, str. 188-191.
• Križnar, Franc: Nova glasba v Škofjeloškem pasijonu 1999-2000. Pasijonski doneski 2, 2007, str. 35-38.
• Križnar, Franc: Genealogija glasbene dramaturgije Škofjeloškega pasijona, Škofja Loka 2010
• Misson, Andrej: Instrumentalna glasba v zadnji postavitvi Škofjeloškega pasijona. Loški razgledi 46, 1999, str. 79-82.