Gvidon Birolla in Škofja Loka

O pomenu slikarja in ilustratorja Gvidona Birolle (1881–1963) za slovensko likovno umetnost smo na spletni strani Loškega muzeja že pisali, o njegovi povezanosti s Škofjo Loko pa še nismo povedali vsega. Slikarjev oče Feliks je bil doma iz Pazina v Istri, mati Ana Šink pa iz Škofje Loke. Po očetovi smrti se je mati z otroki vrnila na svoj dom, kjer je mali Gvidon preživljal otroška leta vse do šole. Osnovno šolo je obiskoval v Loki, nato je odšel v Ljubljano na gimnazijo, jo dovršil in se vpisal na Obrtno strokovno šolo. Leta 1902 je odšel na Dunaj, kjer je preko Grafične poskusne šole prišel na Akademijo za upodabljajočo umetnost. V Škofjo Loko se je vrnil leta 1907. Tu si je uredil atelje in slikal vse do leta 1910, ko mu je umrl brat in zapustil družini apnico v Zagorju. Gvidon je prevzel družinsko podjetje ter odložil paleto in čopiče kar za 22 let. Šele po letu 1939 je začel ponovno slikati, po drugi svetovni vojni pa se je popolnoma posvetil umetnosti. Vse do svoje smrti je živel v Ljubljani, a se je v Škofjo Loko vedno rad vračal. Umetnostni zgodovinar, kritik in nekdanji ravnatelj Loškega muzeja Andrej Pavlovec je ob Birollovi razstavi v Loškem muzeju leta 1961, s katero so počastili slikarjevo osemdesetletnico, napisal sledeče:

Gvidon Birolla je zaživel tako rekoč šele v Loki, sredi slikovitega mesteca, na njegovih ozkih ulicah, kjer ga je od vseh strani obdajal čar starodavnosti, mik vedno jasnih okoliških hribov in skrivnostnost visokih gora v ozadju. Na svojih otroških potepanjih se je nezavedno seznanjal in poglabljal v starodavnost dragocenih predmetov ljudske obrti in občudoval pestrost starih obrtnih delavnic. Kako bi sicer mogel kasneje tako čudovito naslikati staro fužino v Sovodnju, kjer je čudovito podal realno trdnost predmetov in jih ovil s pravljično kopreno.

Nedvomno se je v loškem okolju oblikoval Gvidonov umetniški dar, ki ga je mati Ana Šink še stopnjevala in vzgajala. Tudi sama je zelo rada risala in je z risanjem zaposlovala tudi otroke, da jih je tako obdržala doma. Na materinem domu si je Birolla po povratku z Dunaja leta 1907 uredil skromen atelje v starem župnišču, katerega okno je gledalo na Kamniške planine. Tu je delal in se občasno sestajal z Ivanom Groharjem. Andrej Pavlovec, ki je med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji umetnika najbolj poznal, je menil, da je šolanje na Dunaju uničilo že udomačeno Birollovo slikarsko potezo in jo zamenjajo z brezosebno tehniko v stilu dekorativne in izrazno izpraznjene dunajske secesije. Birolla se je zelo kmalu otresel tujih vplivov. V družbi podobno mislečih slovenskih umetnikov, ki so delovali v krogu neformalne skupine Vesna, si je od doslednem študiju ustvaril lasten program in samosvoj likovni izrazni način. Škofja Loka z okolico mu je ponudila neizčrpen vir za opazovanje in zbiranje gradiva: risal je bajte, mline, kozolce, študiral vsakovrstne originale, romarje, berače in druge. Ob tem se je osvobajal šolskih manir, gradil vse krepkejšo in bolj osebno risbo, razvijal čut za barvitost, smisel za kompozicijo in stilizacijo. Začel je eksperimentirati tudi z novimi tehnikami. Vsa ta dognanja so kasneje močno vplivala tudi na njegovo knjižno ilustracijo, ki je preprosta, a hkrati monumentalna (Mlada Breda, Desetnica, Repoštev, Irske pravljice idr.). Mnoge Birollove originalne risbe, narejene za potrebe (po večini) mladinskih publikacij, hranimo v Loškem muzeju. Ob risanju je redno slikal, njegov tako značilni birollovski slikarski izraz pa je nastajal postopno in umirjeno. Po tem načinu je kot slikar tudi prepoznaven, zanimivo pa je, da se tudi v teh delih velikokrat naveže na tematiko iz loškega prostora (Gorajte, Ob Sori, Koledniki, Zima v Puštalu, Vaški podobar, Harfist idr.).

Po besedah Andreja Pavlovca je Birolla, kakršen pač je bil, prepesnil resnico in ji dodal še tisto, česar ni moč naslikati z golim posnemanjem.

Pripravil: Boštjan Soklič