"Hrana Kranjcev je pičla in slaba"

Hrana Kranjcev je pičla in slaba. Skrajno redko bodo pojedli kakšen košček mesa. V tem oziru bi jih imeli za Pitagorove učence, kolikor bi proti temu ne govoril bob, ki je njihova najboljša hrana …

J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689

Janez Vajkard Valvasor (1841–1693) je v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske, ki je izšlo leta 1689, strnil topografski, zgodovinopisni in etnološki opis dežele. Izkazal je tudi poudarjeno zanimanje za kmečko in delno tudi plemiško kulturo, čeprav je za kranjsko plemstvo in meščane menil, da živijo tako kot drugod na svetu.

Kranjsko deželo Valvasor opiše takole: "polja, ki jih ima silno veliko, pa tudi planote in doline v lepem cvetu prekrasne rodovitnosti. Obdelana polja dado vsako leto po dve žetvi; ko se požanje pšenica in rž, se brž spet preorjejo in posejejo z ajdo /…/. Na isti način se seje ajda po žetvi ječmena, fižola, leče, graha in drugih poljskih pridelkov, po konoplji ali lanu pa proso ali sicer kaj drugega. Tako se njiva na leto dvakrat preorje".

Kaj nam J. V. Valvasor še pove o žitih? Pšenica povsod na Kranjskem rada raste, eno zrno "običajno povrne s petimi zrni", danes z 22–24. Za peko kruha so uporabljali tudi rž, ki so jo sejali skupaj s pšenico. Tako mešanico še danes imenujemo soržica. Med žiti je bila razširjena tudi ajda. Iz posajenega "enega zrna običajno pride osem drugih. Iz ajdove moke pečejo navaden kruh, ki je črn kot zemlja. /…/ Vseeno pa, četudi je črn, nimajo plemenita ali meščanska usta nobenega razloga, da bi ga zaničevala; ker je prav dobrega okusa in dober za jed. Edino tam, kjer mešajo vanj veliko ovsa, se precej drobi. Sicer običajno ajdi primešajo ječmen in proso: iz tega nastane dober kruh." Oves je bil konjska krma, a so ga kmetje dodajali ajdi za peko kruha. Med krušne moke je sodila tudi ječmenova. Kašo pa so pripravljali iz ajde in ječmena. Na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem so zelo malo sejali sirka ali laškega prosa, "četudi semensko zrnce poplača z desetimi zrni in se večinoma daje žreti prašičem; a se pogosto iz njega tudi peče kruh."

Med pomembnimi živli J. V. Valvasor omenja stročnice "njiva na Kranjskem rodi /…/ tudi vse mogoče stročne plodove, kot so bob, /…/ to je kranjskih kmetov najboljša jed, in verjamejo, da od take jedi postaneš močan; /…/ grah, laški bob, leča /…/, bilo jo je v izobilju in vsa se pa skuha in poje; /…/ grašica (sejejo jo zlasti na Gorenjskem) /…/ Z njo krmijo konje, ki jih nameravajo prodati na Laško …, če pa je stiska, z njo potešijo tudi svojo lakoto; /…/ čičerika in cizara velja za najboljšo in najbolj uspevajoče stročno zrnje."Fižola so poznali dve vrsti – pravi fižol ali laški bob in fesek. Iz pvedanega sklepamo, da so bila glavna živila večinskega prebivalstva stročnice, kruh in kaše. "Nič manj pa niso dežele nebesa obdarila z vsakovrstnimi koreni, ki jih je mogoče uživati, z mnogotero repo ali rumeno repo, redkvami, čebulo, česnom in vsem mogočim podobnim rastlinjem."Med zelišči in začimbami Valvasor omrnja še "razne vrste zelja, koleraba, cvetača /…/. Prav tako veliko solate in ločike, janeža, turški poper, žefran in hmelj, ki povsod raste po živih mejah". Loški urbarji med desetinskimi dajatvami navajajo naslednja žita: oves, rž, pšenico, soržico, ječmen, proso in ajdo. Od stročnic predvsem bob in fižol, manj graha, od ostale zelenjave pa še zelje, repo in korenje.

Pomemben dodatek k prehrani je predstavljalo sadje. J. V. Valvasor z navdušenjem opisuje raznolikost in številčnost sadja na Kranjskem. Med drugim omenja, da so poznali več kot sto vrst jabolk in hrušk, več vrst sliv, češpelj, češenj in višenj. Sadje so uživali surovo ali pa so ga konservirali. Valvasor navaja, da imajo za to posebne sušilnice, v katerih sušijo jabolka, hruške, češnje, slive in podobno sadje. Iz jabolk so stiskali tudi sok za mošt, ki "je dober in okusen za pitje, tudi jeziku je prav prijeten". V sok so stisnili tudi hruške moštnice, ki so jih imenovali tepke. Suho sadje so kuhali (krhlova voda) in ohlajeno tekočino pili, "je bila … brozga ali juha, dobra za pitje".

Glede živinoreje na Gorenjskem pravi: "Rede tudi dosti živine, kakor ovce, koze, vole in mnogo prelepih konj."Loški urbar iz leta 1630 pa navaja, da je bila živinoreja zlasti na Poljanskem in Selškem dobro razvita. Kmetje so redili govejo živino (10.831 glav), drobnico – ovce (7.032) in koze (3.013) – ter konje (399), o številu prašičev in perutnine pa v tem viru ni podatkov. Večino živine so redili na starih gruntarskih kmetijah (16.608 ali 78,1 %), manj pa na rovtarskih in kajžarskih (4.667 ali 21,9 %).

Obsežno poglavje je J. V. Valvasor namenil čebelarstvu. V njem opiše koristnost medu, pridobivanje voska in kuhanje medice; "imajo medico skoraj v vseh velikih vaseh in jo pijejo zaradi njene dobrote in sladkosti zelo radi. /…/ Ta medica ima lepo in bistro zlato barvo ... Po moči ji nobeno vino ni enako, zato tudi brž odpravi svojega pivca in ga pošlje domov dobro opitega."

Divjačina, ribe in druge vodne živali (raki, želve, žabe) so bile bolj previlegij plemstva kot kmeta. Posebnost, zlasti na Srednjem Kranjskem, so bili polhi. Ti "so krasno tolsti in imajo več maščobe kot mesa; zato jih je najbolje peči. Mnogi, tako plemiči kot meščani, se branijo, vzdržijo te jedi; posebno ženske. Eni kot vzrok navajajo, da se jim gabi, da hudič vzdržuje in pase te živali. /…/ Kmečkemu človeku pa se toliko manj upirajo in ne občuti sploh nobenega gnusa, tako, da jih nasoli v lonce ali sode in jih tako je vso zimo. Na nekaterih krajih jih marsikateri kmet nasoli po več tisoč."Med rekami in potoki, bogatimi z ribjim življem, omenja Soro in Poljanščico (Poljansko Soro), v katerih je plavalo veliko postrvi in drugih rib, npr. klenov.

Svojo prehrano so ljudje bogatili tudi z nabiranjem plodov in gozdnih sadežev. Valvasor zapiše: "V kranjskih gozdovih, pa tudi na različnih krajih v mnogih vrtovih rastejo mnogoteri zemeljski sadeži, kot so jagode, velike troskve, borovnice, mahovnice, /…/ maline in sicer še vsakovrstne podobne jagode."Med drevesnimi plodovi opiše lešnike in orehe, ki "rastejo tu na veliko – in sicer vseh vrst /…/ Navadni človek jih ne da sušiti samo, da bi jih jedel, temveč se jih tudi velika količina porabi za neki določen kruh v božičnih dneh; in tak kruh /…/ se imenuje potica (poticen)."

Nepredvidene vremenske spremembe, spomladanske pozebe, poletni mraz, toča, sodra in škodljivci so povzročili hudo pomankanje hrane in posledično draginjo ter lakoto, ki se je v 17. stoletju vrstila v letih 1622, 1629 in 1685. To je povzročalo "veliko stisko med kmeti, ki so morali prav na tesno gristi in se postiti /.../ Tako je precej ljudi trpelo veliko lakoto. In ta, kot mojster med vsemi kuharji, ki začini in naredi užitne tudi najslabše jedi, /…/, da bi umirili znotraj lajajočega psa – želodec.”

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/P%C5%A1enica
• Bogataj, Janez; Z Valvasorjem za mizo. Prehranska kultura na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja. Založba Hart, Ljubljana 2019.
• Blaznik, Pavle: Škofja Loka in Loško gospostvo (973–1803). Muzejsko društvo Škofja Loka 1973.
• Rupel, Mirko: Valvasorjevo berilo. Ljubljana 1951
• Valvasor, Janez Vajkard: Čast in Slava Vojvodine Kranjske, 2 in 3 knjiga. Zavod Dežela Kranjska, bibliografska izdaja, Ljubljana 2009.