Irena Jeras Dimovska

Čutne prispodobe

V zgodovini umetnosti je bila ženska razlog za ustvarjanje, navdih, muza in femme fatale, ki je umetnike usodno privlačila. Četudi stalno navzoče, so imele ženske pri ustvarjanju umetnosti postransko vlogo. Redko so bile naročnice umetniških del, še redkeje umetnice. Eden od bistvenih vzrokov, zakaj ni bilo velikih umetnic, je izobrazba. Institucionalno izobraževanje je bilo številnim ženskam do konca 19. in celo do začetka 20. stoletja onemogočeno. Prav tako so jim bila zaprta vrata razstavišč. Širši javnosti so ostale nepoznane, ker niso razstavljale in ne prodajale. Pogumne posameznice so se uprle tej vnaprej napisani družbeni vlogi in se uveljavile kot samostojne umetnice, čeprav so morale svojo pravo identiteto pogosto prikrivati. V zadnjih sto letih so se družbene razmere na tem področju izboljšale, a žal mnogi likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji še vedno ločujejo med moško in žensko umetnostjo.

Med sodobnimi likovnimi ustvarjalkami in ustvarjalci na Gorenjskem s svojim opusom zagotovo izstopa Irena Jeras Dimovska, slikarka in konservatorsko-restavratorska svetnica iz Kranja, tudi članica Združenja umetnikov Škofja Loka. Njena umetnost zasleduje univerzalno resnico in nas opominja, da obstajata oba pola (tako ženski kot moški) – kot nepogrešljiva in seveda, povsem enakovredna. Po večini se izraža v tehniki akrila na platno.

Slikanje je za Ireno Jeras Dimovsko naravni, a duhovni proces, povezujoč klasično ikonografijo z originalnimi idejnimi iskanji v smeri formalne enovitosti in barvne harmonije. Posebnost njene slikarske prakse je v upodabljanju izključno ženske motivike. Navzočnost golih ženskih teles na njenih slikah nas spominja na krščansko simboliko izvirnega greha, izgubljeni raj in grško Arkadijo hkrati. Irena Jeras Dimovska asociativno rekonstruira prizore iz prvinskega paradiža in izpostavlja nedefinirane situacije v neslutenih povezavah tako z biblijsko zgodbo o izvirnem grehu kot s poganskimi izročili. Neizčrpna zakladnica različnih, a ne nasprotujočih si ikonografskih izhodišč, iz katerih si pogojno izposoja podobe bodisi Eve ali katere od njenih naslednic, ji omogoča nekonvencionalno interpretacijo vsebine in hkrati daje možnost za svobodno upodabljanje ženske figuralike. Glavne značilnosti postmodernističnih podob Irene Jeras Dimovske so risarska in barvna iluzija ter (kot stalnica avtoričinih raziskovanj) posebna svetlobnost. Ženski liki v statičnih ali dinamičnih pozah ohranjajo ekspresivnost, ki izraža plastično polnost in življenje, četudi jih avtorica poenostavlja in večkrat postavi v imaginarni prostor.

Ireni Jeras Dimovski notranja logika ne dopušča obrata k čisti abstraktni govorici; likovna pripoved brez povezave z realno predstavnostjo ji je tuja. Raziskovanje ženskega telesa v neštetih variacijah jo napeljuje na zgoščanje izraza, vendar z redukcijo določenih elementov motivno mizansceno pravzaprav vzpostavlja in je ne poenostavlja; s prizorišča namreč odstrani zgolj tisto, kar bi lahko onemogočilo figuram zaživeti v polnosti. Irenin slikarski pristop k upodabljanju človeške figure je neposreden in temperamenten, komponiranje figuralne in krajinske motivike pa premišljeno in uravnoteženo. Z efektnim povezovanjem likovnih elementov, nadgrajenih z imaginacijo, Irena Jeras Dimovska obuja zgodbe iz preteklosti in jih na originalen način aktualizira v sodobnem času. Ob upoštevanju tradicije evropske figuralnega slikarstva izpostavlja nove čustvene vidike in dimenzije doživljanja sveta, v katerega smo vpeti.

Pripravil: Boštjan Soklič