Izdelava vzorčastega blaga s tehniko rezervnega tiska

Modrotisk oz. rezervni tisk je poseben postopek za izdelavo vzorčastega blaga. Blago potiskamo z vzorcem s pomočjo modela, na katerega nanesemo kašasto lepljivo snov (rezervo), nato pa ga barvamo. Tam, kjer je nanešena rezerva, se blago ne obarva. Kasneje se uveljavi tudi jedkalni postopek vzorčenja blaga. Pri tem načinu blago najprej barvamo, nato pa z jedko snovjo namažemo model in z njim potiskamo blago. Na mestih, kjer smo na blago nanesli jedko tekočino, se je to razbarvalo.

Ta tehnika barvanja in vzorčenja tekstila sodi med najstarejše krasilne tehnike, že več stoletij pred našim štetjem so jo poznali v Indiji, Tibetu, na Kitajskem in Javi. V Evropo je prišla v 16. stoletju, v času kolonizacije vzhodnih dežel in z razmahom trgovine z vzhodnim blagom. Uvoženo vzorčasto blago z rastlinskimi vzorci je v 17. in 18. stoletju oblikovalo evropsko modo. Uveljavilo se je v noši višjih družbenih plasti, v 19. stoletju pa so ga nosili že vsi sloji prebivalstva.

Modeli za tiskanje blaga so bili prvotno izdelani iz slivovega, kostanjevega hruškovega in javorjevega lesa. Površina modela je bila tolikšna, da je lahko barvar širino blaga, ki je merila od 60 do 70 cm, potiskal s tremi postavitvami. Lesenim modelom so se v drugi polovici 18. stoletja pridružili še kombinirani – iz lesa in kovine (medenina, baker). Nastali so pod vplivom rokokojske mode, ki je zahtevala drobnejše detajle, vzorce, ki jih je bilo mogoče oblikovati le s pomočjo kovine. Slovenski barvarji so modele nabavljali iz Nemčije, Avstrije, Moravske in Češke.

Na Slovenskem so barvarji blago stoletja le barvali, v prvi polovici 19. stoletja pa so s tehniko rezervnega tiska začeli izdelovati vzorčasto blago. Ljudem je bilo tako vzorčasto blago dostopno, saj so barvarji s to tehniko lahko barvali doma izdelano laneno in konopljino platno, kasneje tudi bombažne tkanine. Iz potiskanega blaga so bili narejeni predpasniki, rute, bluze in otroška obleka.

Sredi 19. stoletja na Kranjskem naštejemo 48 barvarjev, ki so delovali v mestih in trgih, od tega največ v Ljubljani, Tržiču, Škofji Loki, Kranju in Idriji. V Škofji Loki jih je v predmestju Karlovcu delovalo šest, posamične delavnice so delovale še v Gorenji vasi v Poljanski dolini, v Žireh ter Železnikih in Selcih v Selški dolini. Največjo med njimi je imel barvarski mojster Jurij Pokorn (1800–1875) iz Škofje Loke, po domače pri Firbarju. Svoje pomočniško znanje je nabiral v Šleziji, na Moravskem in v Avstriji. Po osmih letih učenja se je vrnil domov in leta 1834 kupil hišo v Karlovcu št. 33 in v njej odprl lastno barvarno. Pri delu so mu pomagali sinovi in dva pomočnika iz Moravske. Z razvojem tekstilne industrije v drugi polovici 19. stoletja začne barvarska obrt nazadovati, leta 1880 naštejemo le še 24 barvarjev. Zadnja "firbarja" na Loškem sta bila France Pokorn iz Škofje Loke in Miklavž Oblak iz Gorenje vasi, ki sta prenehala delati pred prvo svetovno vojno.

Barvarsko dediščino iz Pokornove delavnice, modele za modrotisk, vzorčnike in del orodja, danes hranita Slovenski etnografski muzej in Loški muzej Škofja Loka, kjer si v barvarski zbirki lahko ogledate zgodovino barvarstva na Loškem in delovne postopke. Številne barvarske modele si lahko ogledate v Muzeju+.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Andrej Dular, Modeli za modrotisk. Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, št. 7, 2000.
• Doroteja Gorišek, Barvarska obrt v Škofji Loki. Loški razgledi 6/1959, str. 158–166.
• Meta Sterle, Barvarska obrt od srede 18. do začetka 20. stoletja na Loškem. LR, št. 26, 1979, str. 95–106.