Jezus z otroki z uršulinskega vrta v Škofji Loki

V umetnostnozgodovinski zbirki Loškega muzeja se nahaja tudi originalna freska z vrta nekdanjega uršulinskega samostana, ki prikazuje Jezusa z otroki. Leta 2011 je bila restavrirana, danes pa je na ogled v kletnih prostorih muzeja.

Uršulinski vrt v Škofji Loki je obsegal spodnjo teraso (vrt nekdanjega reda klaris do 1782) in zgornjo parcelo, današnji grajski vrt. Samostanski vrt na spodnji terasi je bil namenjen samooskrbi, gojenju zelenjave in sadja, na zgornji terasi pa so bile številne hišice za obiske, kapelica z razpelom in razni kmetijski objekti (sušilnica za sadje, kurnik, čebelnjak itn). Magdalenina utica je bila ena od hišic, namenjenih oddihu in počitku redovnic. Postavljena je bila 1845, ob severnem obzidju na samostanskem vrtu. Po zasnovi je bila to enonadstropna stavba, delno zidana in delno lesena. Leta 1930 so ji uršulinke dodale še verando. Na zunanjih stenah utice sta bili dve plitki niši, poslikani s podobama Jezusa in Marije Magdalene. Freska sv. Marije Magdalene, ki je bila na steni pravokotno na zunanje obzidje, ni ohranjena. Kot piše v kroniki uršulinskega samostana za leto 1846, je poslikavo utice naročil markiz Feliks Gozzani, dobrotnik uršulink, ki je v letih 1839–1854 omogočil tudi obnovo samostana v Škofji Loki, dozidavo novih prostorov in prenovo cerkve. V kroniki ime slikarja sicer ni zapisano, vendar se freska, ki prikazuje Jezusa z otroki, pripisuje slikarju Janezu Šubicu, glede na letnico nastanka pa je bil Janez Šubic starejši, rojen leta 1830, takrat star le 16 let.

"Pustite otroke, naj pridejo k meni!"

Motiv Jezusa z otroki izvira iz novozavezne epizode Jezus blagoslavlja otroke, ki je opisana v Markovem in Lukovem evangeliju. Ko se je Jezus odpravil v Jeruzalem, so mu ljudje prinašali otroke, da bi jih blagoslovil. Apostoli, njegovi učenci, so se ob tem vznejevoljili in začeli pred množico braniti učitelja, češ da ga nadlegujejo. Jezusa je negodovanje apostolov prizadelo in zavrnil je njihovo tarnanje. Otroke je sprejel in si zanje vzel čas ter vsakega posebej blagoslovil. Otroke je tudi navedel kot vzor za odrasle vernike. Obravnaval jih je ne le z naklonjenostjo, temveč tudi s spoštovanjem.

Upodabljanje otrok v zahodni umetnosti

V antični družbi je bil delež otrok velik, velika pa je bila tudi smrtnost, še posebej v prvem letu življenja. Otroštvo, kot ga razumemo danes, je bilo v antiki prej razumljeno kot obdobje, ki ga je treba preživeti, ne brezskrbno uživati. Čeprav so bili otroci razumljeni kot nepokvarjeni in čisti ter so zaradi tega na primer tudi v antični grški religiji delovali kot posredniki med človeškim in božanskim, so bili po drugi strani zaznamovani tudi kot nepopolni in nerazviti. Povedano drugače: otroci so bili razumljeni kot nedokončani odrasli.

Nekatere od najstarejših upodobitev otrok v zahodni umetnosti so srednjeveške podobe Jezusa kot otročička. Jezušček, do razsvetljenstva primarna podoba otroštva v umetnosti, je bil do 15. stoletja večinoma upodobljen kot pomanjšan odrasel, tog v hierarhični drži in v nenaravni gesti blagoslova. Šele z renesanso se je koncept otroštva začel počasi razvijati in otroke so začeli razumeti kot bitja, ki se učijo in ki so potrebna zaščite in negovanja. Še v 18. stoletju je filozof Jean-Jacques Rousseau utemeljeval, da so otroci avtonomna bitja. Tekom stoletij se je otroška doba začela idealizirati kot čas nedolžnosti, čeprav je bila še v 19. stoletju žalostna resnica ta, da večina otrok otroštva ni preživela, sploh pa ga ni doživljala kot čas brezdelja ali spokojnega učenja. Sčasoma se otroci niso več dojemali kot odrasli, ki potrebujejo moralno reformo, ampak so postali podobe nedolžnosti in nepokvarjenosti, mediji za upanje, sanje in ideale odraslih. Zato je Jezusov odkrito naklonjen odnos do otrok presenetljiv, v zgodovinskem kontekstu celo nenavaden. Njegov blagoslov otrok je pomenil, da jih je sprejel, tako kot je sprejel zavržene in ponižane.

Jezus z otroki iz Loškega muzeja

Na freski, ki jo hranimo v Loškem muzeju, so otroci upodobljeni kot angelski, nežni, ubogljivi in mirni. V telesnih proporcih je morda zaznati še nekaj zastarelosti, saj ima predvsem otrok v Jezusovem naročju nekoliko predolge okončine, medtem ko so otroški obrazi upodobljeni z več mehkobe. Ta se še posebej izrazi v zaobljenih licih in nežnih, svetlih kodrih. Za Jezusom, ki se z naklonjenostjo obrača k otrokom, stojijo njegovi apostoli, ki vneto premišljujejo o učiteljevih besedah. Na freski je namreč upodobljen tisti trenutek iz Svetega pisma, ko je Jezus svojim učencem, ki so grajali ljudi, ki so prinašali otroke v blagoslov, odvrnil, naj prenehajo s svojim početjem. "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj." In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.

Pripravila: Nina Misson

Viri in literatura:

• Wikipedia, geslo Kindersegnung Jesu
• Uršulinke Rimske unije, Zgodovina
• Biljana RISTIĆ, Grajski vrt, Sožitje na grajskem vrtu, 2021, str. 10–27.