Jože Plečnik in Škofja Loka

Jože Plečnik (1872–1957) je vodilni slovenski arhitekt 20. stoletja, ki je s svojimi deli zaznamoval Slovenijo, Dunaj in Prago. Z odklonom od tedanjih prevladujočih trendov in stremljenjem po ustvarjanju brezčasne arhitekture je izoblikoval prepoznaven slog, ki ga uvršča med vidna imena zahodne arhitekture 20. stoletja.

Plečnik je svoje delo pojmoval kot življenjsko poslanstvo, v arhitekturi je iskal korenine naroda, oblikoval je nacionalni slog, v izčiščeni simboliki pa je ustvaril sintezo etičnih načel in kulturno-zgodovinskih vrednot. Pomembne so tudi urbanistične rešitve oziroma posegi v prostor, s katerimi je skušal naglasiti vidne in skrite potenciale prostora in ga povzdigniti na simbolni ravni. Poleg arhitekture in urbanizma se je posvečal še oblikovanju pohištva oziroma notranje opreme, sakralnega posodja in liturgičnih predmetov ter knjižni opremi in risbi. Njegovo zgodnje obdobje je zaznamovala secesija in sledenje Wagnerjevim nazorom, sčasoma pa je razvil lasten slog, temelječ na predelavi klasičnih form ter povezavi tradicije in modernizma, kar ga je postavilo v osamljeno, a hkrati izjemno pozicijo med sočasnimi funkcionalizmu zapisanimi arhitekturnimi trendi. Pomembne zasluge ima tudi na področju sakralne umetnosti, saj je s prostorskimi rešitvami, ki so temeljile na čutu za povezovanje med kristjani in osebno doživeto izkušnjo liturgije, ter z oblikovanjem opreme in liturgičnega posodja cerkveno umetnost prenovil za moderni čas. Obsežen del njegovega opusa predstavlja tudi oblikovanje cerkvenih predmetov, kot so križi, svetilke, svečniki, lestenci in prapori.

Plečnikov arhitekturni opus, po katerem je najbolj poznan in cenjen, zaznamujeta predvsem dve skupni točki. V prvi vrsti je bil zapisan kamnu kot trdnemu, brezčasnemu materialu, skozi katerega je uresničeval načelo monumentalnosti, resnosti in slovesne vzvišenosti, na simbolni ravni pa je v njem videl trdnost načel in vrednot ter vez z duhovnim izročilom preteklosti, in nato lesu, materialu, ki mu je bil slovenski prostor tradicionalno zapisan stoletja.

Mojster Plečnik je svoj pečat zapustil tudi Škofji Loki – mestu, v katerega je rad prihajal in kjer je imel prijatelje. Plečniku sta bili Škofja Loka in njena okolica zelo pri srcu, vendar se ju s svojimi načrti dolgo ni močneje dotaknil, če odštejemo skromen natečaj za kelih poljanskega župnika Tavčarja, ki ga je med študenti razpisal že kmalu po vrnitvi iz Prage. V Loškem muzeju Škofja Loka smo pred leti v publikaciji zbrali spomine Plečnikovega loškega učenca Toneta Mlakarja in kratek zapis nekdanjega občinskega predsednika Sveta Kobala. Podatke o arhitektovi prisotnosti v Škofji Loki je zbral zgodovinar France Štukl. Dokazano je, da Plečnikovi obiski Loke niso drobne epizode v njegovem ustvarjanju, saj je bil arhitekt v mestu in njegovi okolici večkrat dejaven. Največ zaslug, da je mojster Plečnik po drugi svetovni vojni svoja dela zapustil tudi v tem delu Slovenije, sta imela škofjeloški župnik Melhior Golob in Niko Žumer iz Železnikov.

Najpomembnejše Plečnikovo delo je oprema župnijske cerkve sv. Jakoba, nastala le nekaj let pred arhitektovo smrtjo in dokončana šele po njej. Dokazuje nam, kako se je umetnik suvereno in elegantno vključil v gotsko arhitekturo. V vrsti krstilnic, ki se po drugi svetovni vojni začenja s preoblikovanjem prostora pod zvonikom cerkve v Stranjah, ima škofjeloška prav posebno mesto. Z njo je Plečnik uresničil svoj mladostni ideal starokrščanskega ciborijskega oltarja in ga obogatil z motivom Božjega groba. Misel o simbolični povezavi rojstva in smrti ter zveličanju po njej je Plečnikov izviren doprinos h krščanski ikonografiji. Porodila se mu je nekaj let prej ob urejanju kapele Božjega groba pri frančiškanih v Kamniku. Mogočno kamnito stebrišče z ukrivljenim arhitravom iz rdečkastega hotaveljskega kamna izdaja ustvarjalen pogum umetnika, ki je že krepko prekoračil osmi življenjski križ. Proti nebu vzpetim gotskim oblikam je nasproti postavil klasično govorico rimske antike. Serija svetilk v ladji in prezbiteriju je po frančiškanski cerkvi v Šiški najbogatejša, kar jo je kdaj ustvaril. Če je v 30. letih še izhajal iz oblik antične keramike in zelo skrbno lovil ravnotežje med prostorom in opremo, je na starost vzpodbude iskal tudi drugod, predvsem pa je še bolj odločno, skoraj manieristično posegel v notranjost cerkve. Njegove luči se zgledujejo po kelihih, papeški tiari, vencih, rastlinju, srednjeveških kronskih lestencih in podobnem, predvsem pa je na njih veliko pisanih kamnitih plošč. Kombinacija kamna in kovine je značilna za Plečnikovo pozno ustvarjalnost, izvira pa iz podoživljanja češke srednjeveške arhitekture. Nekaj luči pod korom je tudi lesenih.

V Selški dolini je Plečnik postavil enega najbolj pretresljivih spomenikov žrtvam druge svetovne vojne. Odločno se je ognil vsej socrealistični patetiki svojega časa in pokazal, da je pravi učinek mogoče doseči tudi z umirjeno arhitekturo, primerno umeščeno v naravno okolje. Grozo vojnega divjanja ponazarjajo le pod streho obešeni koli, na katere so privezovali talce. Plečnik je imel veliko izkušenj z nagrobnimi spomeniki in kapelami. Tudi spomenik v Selški dolini je zato zrasel iz predstav begunjskega paviljona Jožamurka z rusticiranimi stebri, betonskimi strešniki in klopmi, medtem ko je večna luč skoraj dobesedno prenesena iz Stojčevega groba na osrednjem ljubljanskem pokopališču. Oblikovno, vsaj kar zadeva betonske loke med stebri, pa mu je najti vzporednico v sočasni fasadi kranjskega gledališča.

Seznam ne bi bil popoln brez omembe še nekaterih drugih Plečnikovih del na Loškem. Župnijski cerkvi v Železnikih je spremenil streho in iz nepretenciozne arhitekture druge polovice 19. stoletja ustvaril svojevrstno umetnino. Žal ta današnjih dni ni dočakala. Preuredil je tudi pokopališče v Selcah, na Poljanah postavil spomenik Tavčarju, po arhitektovi smrti pa so pri Sv. Lenartu uporabili celo enega njegovih načrtov za prekritje ribniških zvonikov. Ob tem je treba spomniti še na kelihe, nagrobnik Franu Jesenku in nenazadnje na bogastvo njegovih umetnoobrtnih izdelkov, ki jih je v Loko prinesla ena od potomk velikega arhitekta.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• Damjan Prelovšek, Plečnik Jože 1872–1957, Ljubljana, 1986.
• Marjan Mušič, Jože Plečnik, Ljubljana, 1986.
• Peter Krečič, Jože Plečnik, moderni klasik, Ljubljana, 1999.