Jugo vsakdanjik

Materialnih dobrin smo imeli mogoče res manj. Življenjski standard je bil mogoče nižji, ampak kakovost življenja je bila v primerjavi z današnjo neprimerno boljša, kakor jo jaz občutim, ne vem, kako jo drugi. Ljudje so bili manj obremenjeni z materialnimi dobrinami in so imeli veliko več časa za kulturo pa za odnose negovati.”

Informator D. V.

Po koncu druge svetovne vojne in ob vzpostavitvi nove družbene ureditve je bilo treba poskrbeti tudi za vsakdanje potrebe prebivalstva. Še posebej v prvem desetletju, ko je primanjkovalo osnovnih življenjskih dobrin, je prebivalstvo živelo precej skromno. Jugoslavija je za materialno pomoč zaprosila UNNRO (United Nations Relief and Rehabilitation Administration – Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo). Prvi paketi hrane so v Slovenijo prispeli novembra 1945. Večinoma so pošiljali hrano, saj jo je na nekaterih območjih Jugoslavije močno primanjkovalo. Nekateri od paketov so vsebovali živila, ki jih ljudje niso poznali ali celo niso radi jedli. Med tistimi, ki jih prebivalstvo sprva ni rado jedlo, so bila jajca v prahu, ki so jim rekli tudi Trumanova jajca. Tudi mleka v prahu niso znali pravilno zakuhati in so uporabili premalo vode, zato so ga uporabljali tudi kot namaz na kruhu ali sladico.

Je pa Jugoslavija tudi sama poskušala reševati splošno pomanjkanje, zato je leta 1945 je vpeljala sistem racionirane preskrbe. Blago so razdeljevali na nakaznice oziroma karte, ki so bile za celotno jugoslovansko ozemlje uvedene julija leta 1945. Oblast je predpisala količino osnovnih živil (moka, meso, sladkor itd.) in blaga za široko potrošnjo (oblačila, obutev). Blago so mesečno razdeljevali na podlagi živilskih nakaznic, industrijskih bonov in nakazil. Upravičenci so ga lahko dvignili le v določeni državni ali zadružni trgovini.

Leta 1948 je bil v Jugoslaviji vpeljan sistem zagotovljene preskrbe, pri katerem je bilo prebivalstvo razdeljeno v potrošniške razrede. Glede na to so lahko kupovali določeno količino hrane in blaga. V začetku 50. let, ko je država lahko zagotovila dovolj hrane in izdelkov za preskrbo prebivalstva, pa je bila uvedena prosta trgovina.

Ja, zdaj imam tukaj bloke, ki so jih prvo naredili pri meni, v soseščini. Kasneje so se tudi ostali bloki delali, ki pa so bili že namenjeni in domačinom in pa ogromno priseljencev je prišlo iz drugod v Škofjo Loko, ker jim je bilo omogočeno nakup ali najem stanovanja.

Informator F. Š.

Nasploh se je začel življenjski standard sredi 50. let dvigati, izboljšala se je preskrba in povečalo se je povpraševanje po izdelkih široke potrošnje. Po letu 1958 so pospešeno gradili stanovanja, predvsem manjša, zato se je temu prilagodilo tudi oblikovanje pohištva. Slovenski oblikovalci so oblikovali serije modularnega in kombiniranega pohištva, ki so izpolnjevale različne funkcije. Eden takih je bil Niko Kralj, ki je za tovarno pohištva Stol Kamnik oblikoval kultni stol Rex in serijo stolov Lupina.

V 60. letih se je povečala proizvodnja ločenih kosov omar, kavčev in foteljev, ki so jih potrošniki lahko kupovali po posameznih elementih in si tako sestavili pohištvo po svojih željah in potrebah. Standardni del opreme so bili raztegljiv kavč, fotelj, nizka mizica in nekaj elementov za shranjevanje in razstavljanje predmetov.

Ja pralni stroj, to je bilo takrat tako, da si moral delati, mogoče šparati, ena familija dva meseca za pralni stroj in televizijo. Zdaj to dobiš, da rečem, poceni. Ampak, takrat je bilo to tako. Tehnologija je bila po celem svetu na nivoju.

Informator S. Š.

V 60. letih so se v kuhinjah pojavili gospodinjski aparati: hladilniki, mešalci, zamrzovalne skrinje, multipraktiki, kavni mlinčki itd. Močno prisotni na potrošniškem trgu so bili tovrstni izdelki tovarn LTH, Elra in Niko Železniki. Postopno opremljanje kuhinj se je razmahnilo do te mere, da so bila do konca 80. let z belo tehniko opremljena skoraj vsa gospodinjstva.

Malo smo skrivali skoz (smeh). Skrivali pod sedeže, pa po mašinah, potem pa kolikor si imel srečo, včasih ti je kaj vzel, včasih te je pustil čez. Drugače je bilo, ali imate kaj za prijavit, to je vedno spraševal, kaj pa je za prijavit, ja vse je za prijavit, potem si mu pa začel, ja imam dvoje žvečilne, 'bejž' je rekel. Jaz enega poznam, ki je po tri, štiri kavbojke oblekel ene čez druge, da mu ni bilo treba carine plačati.

Informator B. K.

S preobrazbo družbe iz pretežno predvojne ruralne v povojno industrijsko se je spreminjal tudi odnos do materialnih stvari. Ena od praks, ki se je razvila v jugoslovanski kulturni fenomen, je bilo nakupovanje “čez mejo”. Okno v zahodni svet je za Slovence predstavljala Italija. Sprva so bili prehodi meje redki in omejeni, v 60. letih pa se nakupovanje v tujini bolj razmahnilo. Leta 1955 sta namreč Jugoslavija in Italija podpisali videmski sporazum, ki je urejal obmejni promet čez mejo, tako da so se prehodi iz leta v leto povečevali. Med najbolj priljubljenimi izdelki so bile velike otroške punčke v pisanih oblekicah, imenovane "bambole", ki so jih kot okras postavljali na zakonske postelje. Poleg tega so nakupovali kavbojke, kavo, kozmetiko, pralne praške, južno sadje in gospodinjske aparate itd.

Družili smo se v gostilnah, v Kroni, slaščičarni Homan, tudi v hotelu Transturist, kjer so bili vsak teden organizirani plesi ob glasbi v živo. Običajno je bila dvorana takrat polna. Družabno življenje je bilo takrat res živahno.

Informator D. R. 

Prosti čas, ki ga je po koncu druge svetovne vojne omogočil razvoj moderne industrijske družbe, so ljudje zapolnjevali z udejstvovanjem na kulturnih, razvedrilnih in športnih dogodkih.

V loški občini so na kulturnem področju delovala razna kulturno-prosvetna društva (Svoboda), gledališča, kinematografi, muzeji in knjižnice. Poleg tega so se vrstili javne proslave (državni prazniki), mitingi, zborovanja in kongresi ter razni manjši dogodki v okviru posameznih kulturnih ustanov (predavanja, odprtja razstav). Delovala je vrsta športno-rekreativnih društev, ki so prirejala tekmovanja ter razvijala in urejala športno infrastrukturo. Razmahnilo se je izletništvo in obiskovanje slovenskih turističnih krajev. Vedno več prebivalstva je poletne počitnice preživljalo na morju.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Aljec, Kornelija, UNRRA v Jugoslaviji in Sloveniji, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, let. 53, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2013.
• Piškurič, Jelka, Standard in potrošniške prakse v spominih na socializem, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, let. 58, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018.
• Rendla, Marta, Zadolženost trga z blagom za široko potrošnjo v Sloveniji v času socializma, v: Med državo in trgom, Cikli in prelomi v zgodovini, Vpogledi 9, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2014.

Ustni viri:

• Informator S. Š., 7. 5. 2021
• Informator F. Š., 19. 5. 2021
• Informator B. K., 4. 6. 2021
• Informator D. R., 25. 7. 2021