Julija in avgusta godujejo ...

Izbrani svetniki, ki so jim posvečene cerkve na Loškem

12. julija godujeta sv. Mohor in Fortunat.

Sveta Mohor in Fortunat sta se rodila v 3. stoletju in umrla kot mučenca v Singidunumu (današnjem Beogradu) 23. avgusta okoli leta 305. Njun god cerkev obhaja 12. julija, na spominski dan prenosa njunih relikvij v Oglej, ko je nastala tudi legenda o tem, da je bil Mohor učenec evangelista Marka, misijonarja v Ogleju. Ta naj bi Mohorja vzel s seboj v Rim, kjer ga je sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa, pri delu pa naj bi mu pomagal diakon Fortunat. Po tej legendi naj bi Mohor in Fortunat mučeniške smrti umrla leta 64, v času cesarja Nerona, ki je preganjal kristjane.

Sv. Mohor in Fortunat sta zavetnika Ogleja, druga zavetnika Ljubljanske škofije in zavetnika Mohorjeve družbe v Celovcu, Gorici in Celju. V Sloveniji jima je posvečenih sedem župnijskih in 21 podružničnih cerkva, na Loškem podružnična cerkev na Osolniku. Nekdaj romarska cerkev iz 16. stoletja s pravokotno ladjo z ravnim stropom in petosminskim prezbiterijem ter zvonikom na zahodu je bila v 17. stoletju prezidana in ima sočasno baročno notranjo opremo. Sv. Mohorju je posvečena še podružnična cerkev v Zabrekvah nad Selcami v Selški dolini. Stara gotska cerkev iz 16. stoletja, poslikana s freskami Jerneja iz Loke, je bila med drugo svetovno vojno porušena, leta 1974 pa na novo zgrajena.

25. julija goduje sv. Jakob starejši.

Sv. Jakob starejši je bil brat Janeza Evangelista in je bil prvi med apostoli, ki je pretrpel mučeniško smrt. Njegove ostanke so odnesli v Španijo. Leta 830 so jih našli in pokopali na mestu, kjer je danes najslavnejše romarsko središče krščanskega sveta, v Santiagu de Compostela.

Sv. Jakob je največkrat upodobljen kot romar z romarsko palico in klobukom, na katerem je pripeta školjka, zato velja za zaščitnika klobučarjev. Legenda pravi, da se je sv. Jakob nekoč utrujen od hoje ulegel na kup nastrižene volne. Med nemirnim spanjem se mu je okoli glave zgnetlo pokrivalo – klobuk. Klobučarji v Škofji Loki so včasih pravili, da je bil sv. Jakob prvi klobučar.

Sv. Jakobu je na Slovenskem posvečeno okli 60 cerkva. Posebno lepe so v Ljubljani, Kostanjevici in Škofji Loki. V Škofji Loki mu je posvečena poznogotska župna cerkev, ki je nastajala v različnih časovnih obdobjih. Gotska rebrasta obokana ladja je iz leta 1471, rebrast prezbiterij pa iz 20. let 16. stoletja. Na pomen in gmotno moč loških obrtnikov kažejo sklepanci s cehovskimi znaki na stropu cerkve. Krstilnica in svetilke so Plečnikovo delo.

Sv. Jakob je tudi zavetnik romarjev in kmetov. Ljudje so se mu priporočali zlasti za dobro letino in srečno zadnjo uro. Okoli sv. Jakoba je na kmetijah največ dela, zato so včasih rekli, da je sv. Jakob hud gospodar, z njim pa je povezanih tudi nekaj drugih pregovorov:

• O Jakobu pšenica zori ali zgnije; grozdje pa na božjo pot odide in šele Jerneju nazaj pride.
• Pred Jakobom tri dni lepo, rž v redu dozorela bo.
• Če je Jakob lep, bo božič mrzel, a obilna jesen – to je znano ljudem.

26. julija goduje sv. Ana.

Sv. Ana (po hebrejsko pomeni milina) in Joahim, starša device Marije, sta bila oba Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Legenda pripoveduje, da sta bila 20 let brez potomcev. Nekoč jima je angel napovedal, da bosta dobila hčer, ki bo v veselje vsemu človeštvu. Verska resnica je, da je bila Marija spočeta brez izvirnega greha. Sv. Ana je največkrat upodobljena, kako Mariji razlaga skrivnosti svetega pisma. Skupaj z možem je sv. Ana zavetnica zakoncev, mater in žena, ki se ji priporočajo za zakonski blagoslov, za srečen porod in otroke ter srečno zadnjo uro. Je tudi zavetnica proti revščini in nevihti. 

Na Slovenskem ji je posvečenih več kot 70 cerkva, na Loškem dve. Prva je podružnična cerkev na Ledincah iz konca 17. stoletja, v kateri sta med drugim dva oltarja Štefana Šubica iz leta 1864. Druga pa je cerkev kapucinskega samostana v Škofji Loki, zgrajena leta 1710. Prvotno je imela kapeli sv. Križa in Marije Pomagaj, leta 1772 pa so dozidali še kapelo Lavrentanske Matere Božje.

5. avgusta goduje sv. Ožbolt.

Ožbolt (605–642) je bil sin angleškega kralja Etelfrida. Po očetovi smrti je moral bežati na Škotsko, kjer se je pokristjanil in nato ponovno zavzel očetov prestol. K sebi je poklical meniha Aidana, ki je s svojim misijonarskim delom spreobrnil Angleže v katoliško vero. Umrl je v bitki pri Maserfieldu leta 642.

Legenda pripoveduje, da je Ožbolt imel v gosteh škofa Aidana in še nekaj drugih odličnikov. Med večerjo je v grad prišla skupina sestradanih revežev in ga prosila miloščine. Ožbolt ni okleval, takoj je razdelil vso hrano in srebrno skledo iz kraljeve mize. Škof Aidan, ganjen nad njegovo darežljivostjo, je vzkliknil: “Naj ta roka nikdar ne strohni!” Njegova prerokba naj bi se kasneje uresničila.

Sv. Ožbolt je upodobljen je v kraljevskih oblačilih s krono in žezlom ter mučeniško palmo, pogosto s posodo, iz katere je revežem delil darove. Večkrat ima ob sebi krokarja s prstanom ali pismom v kljunu, redkeje goloba ali jelena. Lahko je upodobljen tudi kot vojak.

Na Loškem je temu svetniku posvečena poznogotska podružnična cerkev sv. Ožbolta nad Zmincem. Zvezdasto obokan prezbiterij ima na sklepniku letnico 1527, leta 1534 ga je poslikal Jernej iz Loke. Cerkvena ladja iz leta 1644 je imela prvotno lesen strop, ki so ga leta 1849 zamenjali z obokanim. Sedanji zvonik je bil zgrajen po potresu leta 1895. Vse tri oltarje je izdelal Pavle Šubic, velikega leta 1835.

Tudi o sv. Ožboltu obstaja nekaj pregovorov:

• Če o sv. Ožbaltu dežuje, še dolgo ni lepega vremena.
• Jakobova ajda pa Ožboltova repa je malokdaj lepa.

10. avgusta goduje sv. Lovrenc.

Sv. Lovrenc (rojen okoli leta 225 v Španiji, umrl 258. v Rimu v Italiji) je bil diakon pod papežem Ksistom II. Ta ga je postavil za upravnika cerkvenega premoženja in mu izročil skrb za reveže. Ker je leta 258 cerkvenemu premoženju grozila zaplemba, ga je poprej razdelil med siromake, zato ga je dal rimski načelnik Hipolit prebičati in nato na žareči rešetki mučiti do smrti. 

Okoli njegovega godu je na nebu videti veliko utrinkov, ki jih je ljudstvo poimenovalo “svetega Lovrenca solze”. Upodabljajo ga kot mladega diakona s pravokotnim ražnjem, evangelijsko knjigo in križem, delečega miloščino ali z mučeniško palmo. Je zavetnik ubogih in vseh, ki imajo opravka z ognjem – gasilci, kuharji, steklopihalci …

Sv. Lovrencu sta na Loškem posvečeni dve podružnični cerkvi: nad Zmincem in na Hotavljah. Cerkev v Zmincu je v osnovi gotska. Prezbiterij je poslikal Jernej iz Loke, ladjo pa furlanski mojstri. Votivna slika s pogledom na Loko, delo Janeza Šubica, je iz 18. stoletja. V 19. stoletju so predelali ladjo in prezbiterij. Iz tega obdobja sta tudi stranska oltarja, ki sta verjetno delo Štefana Šubica. Cerkev v Hotavljah je bila v osnovi poznogotska. Na novo so jo pozidali na prehodu 18. v 19. stoletje. Veliki in oba stranska oltarja so iz konca 18. stoletja.

Tudi o sv. Lovrenncu obstajata pregovora: 

• Če je na Lovrenca lepo, tudi jeseni ne bo grdo.
• Vreme, ki ga Lovrenc naredi, celo se jesen drži.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

 

Literatura:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Oglej
• https://svetniki.org/sveti-jakob-starejsi-apostol/
• https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/joahim-in-ana-starsi-device-marije-26-07
• http://zupnija-skofja-loka.rkc.si/opis-cerkva/sv-ozbolt/
• https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/630197622B6A616AC125703500289212
• https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1043-lovrenc-umrl-258
• https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1043-lovrenc-umrl-258
• Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev. Drugi del, Celje 1967.
• Štukl, France: Stilna, oziroma časovna oznaka cerkvenih stavb in cerkvene opreme na območju Občine Škofja Loka, tipkopis.
• Bojc, Etbin: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana 1974.