Kamniti ali Kapucinski most v Škofji Loki

Kamniti oziroma Kapucinski most se nahaja pri nekdanjih selških mestnih vratih. Ime Kamniti most je dobil, ker je v celoti zgrajen iz lepo obdelanih kamnitih blokov. Velja za najstarejši ohranjeni most na Slovenskem, sodi pa tudi med starejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi.

Kdaj natančno je bil most zgrajen, ni znano. Po nekaterih navedbah v literaturi naj bi ga dal zgraditi freisinški škof Leopold, ki je načeloval škofiji v letih 1378–1381, vendar ta trditev ne drži. Dejansko je most precej starejši. Ohranjen je dokument z 12. julija 1357, ki govori o “prodaji mlina v Loki na reki Sori, ki se nahaja nad Kamnitim mostom zunaj mesta pri mestnih vratih”. Iz omenjenega dokumenta je razvidno, da je Kamniti most obstajal že v času vlade škofa Alberta (1349–1359), nedvomno pa je še precej starejši. V dokumentu se omenjajo tudi mesta vrata. Škofja Loka je bila, tako kot se za pomembno srednjeveško mesto spodobi, obdana z obzidjem, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1314. Zato se je v mesto dalo priti samo na posameznih točkah z mestnimi vrati. Na Mestni trg so z južne strani vodila poljanska, s severne pa selška vrata, na Spodnjega pa z juga spodnja, na sredini trga z vzhodne smeri špitalska in s severne smeri čevljarska vrata. Obzidje je bilo v rabi vse do leta 1789, ko so ga opustili, mestna vrata pa prodali na javni dražbi.

S Kamnitim mostom je usodno povezan tudi freisinški škof Leopold, ki se je leta 1381 ob padcu z ozkega in neograjenega mostu smrtno ponesrečil. Svoje zadnje počivališče je našel v Škofji Loki, v cerkvi klariškega samostana. Njegov nagrobnik so iz cerkve neznano kdaj odstranili, ob pomoči podatkov iz uršulinske kronike pa vemo, da so ga uršulinke nato umestile h križu v drevoredu na grajskem vrtu, od koder pa je po drugi svetovni vojni izginil neznano kam.

Leta 1706 so v Škofjo Loko prišli kapucini, ki so v neposredni bližini nekdanjih selških mestnih vrat zgradili samostan. Zaradi njihove prisotnosti se je za most sčasoma uveljavilo poimenovanje Kapucinski most.

Zaradi naraščajočega prometa so v drugi polovici 19. stoletja sklenili Kapucinski most razširiti. Most je bil za takratne razmere zelo ozek, saj je njegova uporabna širina zaradi masivne kamnite ograje znašala zgolj 2,8 m. Načrte in predračune za razširitev mostu so zaupali inženirju Antonu Žužku. Tako so leta 1888 most razširili in ga obdali z železno ograjo. Ker je avsto-ogrski cesar Franc Jožef I. tedaj praznoval 40-letnico vladanja, so most z njegovim privoljenjem preimenovali v Francjožefov most. Na sredino mostu so 15. maja 1892 postavili kip svetega Janeza Nepomuka.

Najbližje popolnemu uničenju je bil Kapucinski most ob začetku 2. svetovne vojne 10. aprila 1941, ko je umikajoča se jugoslovanska vojska razstrelila vse mostove v Škofji Loki. Kapucinski most se ni zrušil, ampak je bil le poškodovan, saj so bližnji sosedje podkupili vojaka, da je razstrelivo namestil plitvo oziroma ga je večji del spustil kar v vodo.

Leta 1974 so vrhnji del mostu obnovili, dobil je novo železobetonsko ploščo in nove pločnike. 

Leta 1992 so ob 100-letnici postavitve in posvetitve kipa sv. Janeza Nepomuka na Kapucinskem mostu že dotrajani kip svetnika odstranili, ga restavrirali in predali v hrambo Loškemu muzeju. Na most so postavili njegovo kopijo.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Kamniti, Kapucinski most v Škofji Loki, objavljenem v Ločanki (št. 1, januar 2020, str. 8–9).