»Kdor hoče biti lep kavalir, naj nosi klobuk znamke Šešir«

Zgodovina tovarne Šešir

Tovarna klobukov Šešir je bila ustanovljena leta 1921 v nekdanji Krennerjevi tovarni v Škofji Loki. Sprva precej zastarele stroje in opremo je podjetje v času gospodarske krize konec 20. in v začetku 30. let posodobilo. Takrat se je kakovost dvignila, proizvodnja pa povečala. Razcvet podjetja žal ni trajal dolgo, saj so se stroji med vojno iztrošili, investicijska vlaganja so zastala in primanjkovalo je materiala za redno proizvodnjo. Po drugi svetovni vojni se je podjetje obnovilo. Leta 1959 so temeljito prenovili strojni park, okoli leta 1960 pa ustanovili oddelek Klobuček za dodelavo ženskih klobukov in pokrival. Tovarna je v 70. letih 20. stoletja odprla dva dodatna obrata (leta 1971 v Gorenji vasi, leta 1973 na Bizeljskem), leta 1976 pa so odprli novo proizvodno halo v industrijski coni na Trati v Škofji Loki.

Podjetje se je že zgodaj plasiralo na tujih tržiščih. Pred drugo svetovno vojno so svojimi izdelki pokrivali ne le Jugoslavijo, temveč so jih izvažali tudi v Francijo, Anglijo, Dansko, Egipt in Sirijo. Šešir je bil v obdobju med obema svetovnima vojnama eno redkih podjetij, ki je izvažalo na tuji trg. V 50. letih so svoje tržišče razširili na Švedsko, Norveško, Finsko in Nizozemsko, prodrli so na nemški in bližnjevzhodni trg ter v Kongo, vzpostavili pa so tudi stike z Ameriko. V 60. letih je povpraševanje po tulcih padlo, modni trendi pa so se obrnili bolj v nošenje krznenih pokrival. Šešir se je bolj ali manj uspešno prilagajal tudi tovrstnim razmeram in se preusmeril v finalno proizvodnjo klobukov. V 70. letih je svoje produkte izvažal še v Iran, Zvezno republiko Nemčijo in Belgijo.

Z osamosvojitvijo Slovenije je Šešir izgubil precej jugoslovanskega trga in se po letu 1991 preusmeril v izvoz na zahod (največ v Ameriko, Nemčijo, Italijo in Avstrijo). Konec 90. let je podjetje 98 odstotkov proizvodnje izvozilo v tujino, glavni kupec je bil judovski tekstilni center v newyorškem Brooklynu. V zadnjih letih delovanja je podjetje prizadel skokovit porast cene kunčje dlake kot vhodne surovine. Novembra 2015 se je začel postopek prisilne poravnave, decembra 2016 pa stečajni postopek. Nepremičnine je kupila družba Polimix – družba za proizvodnjo, prodajo, izvoz in uvoz instalacijskega blaga Žiri, stroji pa so bili prodani na Kitajsko.

Tovarna je proizvajala tulce za izdelavo klobukov iz kunčje in zajčje dlake, ti so predstavljali njihov glavni proizvod. Zajčjo dlako so uvažali iz Italije in Belgije, ostale surovine pa iz Belgije in Nemčije. Uveljavili so se tudi v proizvodnji moških in ženskih klobukov. Klobuki različnih oblik in narejeni iz raznovrstnih materialov so se skozi desetletja razvoja spreminjali. Tempo razvoja so narekovali družbeni status, moda in prestiž. Leta 1979 se je Šešir povezal z italijanskim podjetjem Borsalino, svetovno znanim proizvajalcem klobukov. Sodelovali so tudi z drugimi evropskimi znamkami, kot so nemški Mayer, Wegener in Faustmann ter avstrijski Handler, in številnimi manjšimi partnerji. Veliki izvozni trg je v 80. letih predstavljal Beograd, kamor so prodajali črne moške klobuke, ki so jih šumadijski kmetje kupovali po žetvi. Leta 1989 je Šešir lansiral nov klobuk s širokimi krajci po vzoru tistih, ki jih je nosil filmski zvezdnik Humphrey Bogart.

Izdelovali so tudi klobuke iz velurja in drugih materialov, deške in moške, modne, lovske, športne in trde klobuke. Proizvajali so več kot 50 modelov klobukov različnih kakovosti: The Truss Hat, Novosti Pariza, Jenkins Hat, Dandy Hat, The Gentleman Hat, Triglav, Merkur, Orlandy, Adam, Borsa in Sora Hat, če naštejemo le nekatere. Sinonim za kakovost, dostopnost in prestiž pa so predstavljali moški klobuki pod blagovno znamko Piccadilly. Šeširjeve klobuke so kupovali lovci, čebelarji, člani avstrijskih pihalnih orkestrov in navijaških klubov, slovenske in nizozemske policistke, slovenske vojakinje, Adrijine stevardese in drugi. Da bi svoje izdelke čim bolj približali kupcem, so svoje trgovine odpirali po vsej Jugoslaviji (Škofja Loka, Ljubljana, Novo mesto, Zagreb, Reka, Osijek, Subotica, Novi Sad, Sarajevo). Njihovi klobuki so spadali v višji cenovni razred, tistim najbolj petičnim kupcem pa so ga lahko izdelali tudi po naročilu.

Šešir je skozi vsa desetletja svojega delovanja poudarjal predvsem kakovost klobukov, in kot je za tekstilno in klobučarsko industrijo nujno, modnost. Za sledenje modnim trendom so imeli celo razvojno službo in zaposlene modne kreatorke. Za svoje modne revije in kolekcije je Šeširjeve klobuke uporabljal tudi priznani beograjski modni kreator Aleksandar Joksimović. Šeširjeve modne smernice na področju klobukov je konec 60. in v prvi polovici 70. let najti tudi v prispevkih časopisa Glas (Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za Gorenjsko, danes Gorenjski glas). Šeširjevi klobuki so vseskozi sloveli ne le kot modni dodatek, ampak tudi kot simbol kakovosti. Tako v njihovih reklamah večkrat zasledimo izraz, da gre za “svetovno znane klobuke”, ki v Jugoslaviji “nimajo konkurence”.

Pripravila: Biljana Ristić

Prispevek o zgodovini tovarne Šešir bo objavljen tudi v publikaciji o klobučarstvu na Loškem, ki jo pripravljamo v okviru projekta Zaljubljeni v ustvarjalnost.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.