Kmetijsko-gozdarska zadruga z. o. o. Škofja Loka

Živinoreja je bila na Loškem, zlasti v Poljanski in Selški dolini, že od nekdaj pomembna gospodarska panoga. Poleg govedoreje je bila razvita tudi ovčereja, kozjereja in prašičereja. V pisnih virih že od 12. stoletja naprej sledimo planinskim kmetijam, sirnicam ali "švajgam", ki so bile usmerjene v izdelavo kravjega in ovčjega sira. Dve stoletji kasneje naštejemo na Loškem 60 sirnic, enakemu številu sirnic sledimo v 16. in 17. stoletju. Za razvoj hlevske živinoreje, usmerjene v govedorejo ter predelavo mesa in mleka, so bili v drugi polovici 19. stoletja odločilni trije dejavniki: zemljiška odveza (1848), ki je kmeta gospodarsko osamosvojila, uvajanje novih pasemskih živali in zadružništvo.

Na Loškem so tedaj začeli uvajati pincgavsko pasmo goveda, ki je v primerjavi s starimi pasmami dajala bistveno več mesa in mleka. Med zadrugami pa omenimo le Mlekarsko zadrugo v Škofji Loki, ki je bila ustanovljena leta 1899, da "bodo zadružniki oddajali mleko, da se porabi (spravi v denar)". Začetki so bili težki, saj tu ni bilo izučenih mlekarjev s strokovnim znanjem o predelavi mleka. Ko pa je leta 1912 mlekarno vzel v najem Leon Niedert, trgovec iz mesta Pecz na Madžarskem, jo je posodobil ter uredil še maslarno in sirarno. Mleko so z vlakom transportirali v Trst in na Reko, po prvi svetovni vojni pa se je prodaja mleka preusmerila na Jesenice in Ljubljansko kotlino.

Na pobudo vplivnih loških mož je bila s kraljevim ukazom v Škofji Loki leta 1926 ustanovljena Specialna kmetijska šola za mlekarstvo – edina mlekarska šola v kraljevini Jugoslaviji. Svoje prostore je dobila v Puštalskem gradu, od Mlekarske zadruge pa je prevzela mlekarski obrat. Na šoli so se učili proizvodnje konzumnega mleka in mleka v trajnejših oblikah, izdelave masla in sira, skute, kislega mleka, jogurta, kefirja idr. Pridobili so tudi znanje o analizi mleka in mlekarskih izdelkih ter pripravi čistih bakterijskih kultur za potrebe mlekarstva. V manj kot 14 letih delovanja šole jo je uspešno zaključilo 158 mladeničev in eno dekle. Od tega jih je bilo 9 iz zamejstva in 91 iz ostalih delov Jugoslavije. Dnevno so v vsaj šestih urah praktičnega dela predelali 1500 litrov mleka. Po odločitvi kmetijskega ministrstva v Beogradu je bila šola tik pred drugo svetovno vojno preseljena v Kranj, danes njeno delo nadaljuje Biotehniški center Naklo.

Po ukinitvi mlekarske šole so mlekarski stroji ostali Mlekarski zadrugi Škofja Loka. Med vojno so Nemci modernizirali obrat, mlekarska zadruga kot lastnik pa ni imela nobenega vpliva na delo v obratu. Po vojni se je Mlekarska zadruga Škofja Loka spojila z Živinorejsko zadrugo Škofja Loka, ki se je 1950 pripojila Kmetijski zadrugi Škofja Loka. V letih 1948/49 je na območju, ki ga danes s svojim delovanjem pokriva Kmetijsko gozdarska zadruga Škofja Loka z. o. o., delovala še vrsta lokalnih kmetijskih zadrug (19). V naslednjih letih so se začele postopno združevati, tako so leta 1961 na Loškem delovale še: Kmetijsko gozdarska zadruga Blegoš v Gorenji vasi, Kmetijsko gozdarska zadruga za Selško dolino na Češnjici in Kmetijska zadrugo Škofja Loka. Ko je leta 1963 izšel Zakon o gozdovih in je občinska skupščina sprejela sklep, da se gozdarske dejavnosti odcepijo od zadrug in prenesejo na Gozdno gospodarstvo Kranj, so kmetijske zadruge oslabele, zato so se istega leta združile v Kmetijsko zadrugo Škofja Loka, ki deluje še danes. Od leta 1992 dalje pod imenom Kmetijsko gozdarska zadruga z. o. o. Škofja Loka.

Kratek pregled razvoja od Mlekarske zadruge Škofja Loka do Kmetijsko gozdarske zadruge z. o. o. Škofja Loka zaključimo z mislijo vodje obrata Mlekarna mag. Cecilije Lukančič - Valič, ki je ob stoletnici mlekarne zapisala: "[S]to let je bila ena sama bitka, vezana na njen obstoj in delovanje … Vedno je prevladal zdrav, kmečki razum, da je lastna mlekarna zagotovilo kmetom, da bodo lahko odločali o njenem poslovanju, vlaganjih in imeli zagotovilo za odkup mleka." Naj ta zdrava kmečka pamet vodi mlekarno še naprej.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec