Križ, petelin in sonce

Znamenja na vrhu zvonikov v Škofji Loki

Logotip projekta Crngrob naokrog, ki ga je oblikoval Simon Pavlič, v svoji podobi črpa iz za cerkvene stavbe zelo značilnega elementa, ki pa ga pogosto spregledamo – znamenja na vrhu zvonika. Če postanemo bolj pozorni na to, kaj dejansko zaljša strehe prenekaterih zvonikov pri nas, naletimo na različne simbole, ki imajo v krščanstvu posebno močno vlogo.

Pogosto se za tovrstna znamenja uporablja izraz vetrokaz, kar pa tehnično gledano ni pravilno. Vetrokaze, priprave za določanje smeri vetra, pri nas najdemo le na redkih cerkvah, kot je na primer vrtljivi kip nadangela Mihaela na zvoniku cerkve sv. Jurija v Piranu. Na Slovenskem so v večini primerov znamenja na vrhu zvonikov statična in torej ne kažejo, v katero smer piha veter. V tem smislu delujejo bolj kot dekorativni zaključek strehe zvonika, z relativno ozkim naborom simbolov, ki pa kljub temu skrivajo zanimive pomene.

Petelin

Petelin se ne pojavlja le na cerkvenih zvonikih, temveč često tudi na slemenih hiš. Nekoliko pogosteje ga najdemo na štajerskih cerkvah, kar najbrž kaže na vplive iz nemškega prostora, kjer nastopa še pogosteje kot pri nas. Petelin je ptica, ki opozarja, da se bliža novo jutro, in v taki vlogi ga srečamo v evangelijih Svetega pisma – v epizodi iz življenja sv. Petra, ki je trikrat zatajil Kristusa, še preden je "zapel petelin" (Luk 22:34, Mt 26,34, Jn 13,38). Ker je tako postal simbol čuječnosti (pazljivosti, opreznosti) in tudi simbol sv. Petra, ki je postal prvi papež, je cerkveni oče Gregor Veliki razglasil petelina za najbolj ustrezen simbol krščanstva. Kot glasnik novega jutra pa je ta ptica tudi uveljavljen simbol za Kristusa, ki je s svojim prihodom oznanil novo krščansko vero in z njo prinesel obljubo večnega življenja. Pogosto petelin nastopa tudi kot simbol sonca, saj njegovo prebujanje in oglašanje sovpada z nastopom sončne svetlobe ob zori. Cerkveni očetje so petelinov klic povezovali še s petjem cerkvenih zvonov, ki kličejo k molitvi.

V virih se prva pisna omemba strešnega petelina nanaša na cerkev San Faustino Maggiore v Brescii, za katero je škof Rampartus v začetku 9. stoletja naročil vliti bronastega petelina in ga postaviti na vrh zvonika. Tudi papež Leon IV. je v istem obdobju dal namestiti podobo petelina na vrh stare bazilike sv. Petra v Rimu, kjer je služila kot opomin na Petrovo zatajitev. Papež Nikolaj I. pa je konec istega stoletja razglasil, naj vsako cerkev krasi podoba petelina. Tako se je ta ptica uveljavila v tovrstnih znamenjih, ki so razširjena po vsej Evropi. Na tapiseriji iz Bayuexa iz zgodnjega 11. stoletja lahko vidimo detajl nameščanja petelina na vrh opatije v Westminstru. Petelin je pogosto združen s križem na krogli, kar simbolizira krščansko prevlado nad svetom. Tako znamenje je tudi na vrhu baročnega zvonika Špitalske cerkve na Spodnjem trgu v Škofji Loki.

Križ

Še pogosteje kot petelina pa na vrhu zvonikov srečamo podobo križa. Kadar je cerkev ob pokopališču, je včasih križ z licem obrnjen proti pokopanim, vendar pa to ni nujno. Geometrični lik, sestavljen iz dveh sekajočih se ploskev ali črt, se pojavlja že v prazgodovinskih obdobjih, vendar pa ni vedno jasno, ali gre dejansko za simbol. Gotovo je, da krščansko izročilo križa ni izumilo. Že pred njegovim pojavom so ga med drugim Rimljani in Kitajci poznali kot znak za število 10, v nordijski mitologiji je bil (sončni križ) simbol boga Odina, kot verski simbol se (svastika) še vedno uporablja v hinduizmu in še bi lahko naštevali. V krščanskem kontekstu križ simbolizira Kristusa Odrešenika; postal je izraz njegovega trpljenja in prepoznaven simbol za krščansko vero kot tako.

V osnovi ločimo več vrst križev: križ v obliki črke T – ta nima "vrha", križ z eno prečko, križ z dvema prečkama in križ s tremi prečkami – ti trije imajo "vrh". Križ z eno prečko (t. i. latinski križ) najdemo na vrhu zvonika Špitalske cerkve na Spodnjem trgu, križ z dvema prečkama (t. i. lotarinški križ) pa na zvoniku cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki. Po izročilu spodnja prečka predstavlja mesto, kjer so bile pribite Kristusove roke, zgornja pa lokacijo napisa INRI (kratica za "Jezus iz Nazareta, judovski kralj", ironičen napis, ki so ga pripravili Rimljani). Križ s tremi prečkami je postal simbol cerkvene hierarhije, saj naj bi predstavljal škofovsko mitro, kardinalski klobuk in papeško tiaro. Včasih se imenuje tudi papeški križ, saj ima od 15. stoletja naprej edino papež pravico, da ga nosi. Pri papeškem križu so tri prečke postavljene v zgornjo polovico vertikalnega kraka, tako da je spodnja polovica prazna. Poznamo pa tudi križ s tremi prečkami, kjer so te enakomerno razporejene po vertikalnem kraku. Pri tem tipu križa se spodnja, kratka prečka, razlaga kot mesto, kamor so Kristusu z žebljem pribili noge. V grobem ločimo križ, ki ima spodnjo prečko nagnjeno, in križ, ki ima spodnjo prečko postavljeno horizontalno. Prvi križ spada v ortodoksni, drugi pa katoliški kontekst. Tako na zvoniku cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu kot na baročni Kapucinski cerkvi sv. Ane v Škofji Loki najdemo križ s tremi vodoravnimi prečkami. Pri obeh so prečke enakomerno razporejene po vertikalnem kraku, pri čemer je srednji daljši, zgornji in spodnji pa sta krajša. Oba križa na vrhu zaključuje še desetkraka podoba sonca. V Crngrobu motiv sonca krasi vseh šest zaključkov horizontalnih prečk. V obeh simbolih, križu in soncu, lahko prepoznamo Kristusa Odrešenika.

Pripis: Polmesec?

Zanimivo je tudi znamenje na vrhu barokizirane Nunske cerkve Marije Brezmadežne v Škofji Loki. Od njega je ostal le še obris, vendar lahko v njem prepoznamo figuro z razprtimi rokami, stoječo na polmesecu. V tem primeru gre morda za ostanek motiva Marije, ki stoji na vzhajajočem mesecu. Ta tip temelji na svetopisemski apokaliptični ženi s krono, obdani s plamenastim sijem žarkov (Raz 12:1), ki predstavlja Marijo, Odrešenikovo mati, ali poosebljeno Cerkev, v likovni umetnosti pa se pojavlja od 15. stoletja naprej.

Pripravila: Nina Misson

Za pogovor in pomoč pri pisanju prispevka se zahvaljujem dr. Ferdu Šerbelju.

Literatura:

• Edward WALFORD, John Charles COX et George LATIMER APPERSON (edd), Vanes and Weathercocks, The Antiquary: A Magazine Devoted To The Study Of The Past, 17, London 1888, pp. 201–205.
• The Antiquary: A Magazine Devoted to the Study of the Past, Volume 17.
• Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.

Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014-2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino odgovarja Loški muzej Škofja Loka, ki je nosilec aktivnosti.