Kulturna dediščina v povezavi z medom in voskom

Poslikane panjske končnice

V 18. stoletju so začeli prevladovati nizki panji, ki se jih je prijelo ime kranjič. Na sprednjem delu kranjiča je podolgovata, pravokotna deščica z odprtino za izletavanje čebel, imenovana končnica, ki so jo od srede 18. stoletja in ponekod še vse do konca prve svetovne vojne poslikavali z oljnimi barvami. Na njih najdemo prizore iz Stare in Nove zaveze, podobe svetnikov in svetnic. Prav tako so številni motivi iz zgodovinskega, vojaškega, lovskega, gostilniškega in čebelarskega življenja ter prizori, ki prikazujejo nečimrnost žensk, lenobo vaških obrtnikov in drugo.

Panjske končnice so na Loškem poslikavali izučeni slikarji (Šubičeva delavnica v Poljanah), ljudski umetniki (Andrej Pavlič in njegova hči Marija, po domače Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka, ki predstavljata t. i. Selško delavnico iz Selc, Babjekov Gašper iz Selc, Gregor Benedik iz Pungerta in drugi) in samouki.

Ali veš?

• Slikanje na panjske končnice je izjema v evropski ljudski umetnosti. Nastalo in razvilo se je na majhnem, omejenem ozemlju južne Koroške, severozahodne Štajerske ter v osrednjem in severnem delu Kranjske, ki ga je poseljevalo le slovensko prebivalstvo.
• Najstarejša ohranjena poslikana panjska končnica je iz leta 1758, na njej je upodobljena Marija z detetom. Hranijo jo v Čebelarskem muzeju v Radovljici.

Medičarstvo in lectarstvo, nunski lect in mali kruhek

Medičarstvo in lectarstvo je stara obrt, povezana s čebelarstvom. Medičarji so bili prvi slaščičarji, ki jih srečamo že v srednjeveških mestih in trgih, v 19. stoletju tudi na podeželju. V svoji okolici so kupovali med v satju. Doma so satje položili na sita, da se je iz njega izcedil med, za tem so ga prodajali kot točeni med. Nato so satje dali v prešo in iz njega iztisnili še preostali med, iz njega pa pripravljali medeno pecivo – lect, medenjake.

Iztisnjeno satje so zalili z vodo in ga ponovno stiskali v stiskalnici. Iz te sladke vode, ki so ji po potrebi še dodali med, so pripravili medico. Voščeno satje, iz katerega je bil iztisnjen ves med, so zavreli v vodi in ga vlili v laneno vrečo in ponovno stiskali v stiskalnici. V posodi pod stiskalnico so ujeli vodo in v vodi staljeni vosek, v vreči pa so ostale razne primesi (propolis, ostanki srajčk, ki so ostale od levitve ličink, in drugo). Ko se je raztopina ohlajala, se je na površini vode začel strjevati vosek. Iz voska so vlivali sveče in votivne figure, vodo pa so uporabili za kuhanje medenega žganja.

V Škofji Loki je medičarska in lectarska obrt prvič omenjena sredi 18. stoletja, že vsaj na začetku 18. stoletja pa so nune v škofjeloškem samostanu pekle medeno pecivo, imenovano nunski lect. Oblikovale so ga z reliefno izrezljanimi lesenimi modeli. Pri njih so se kuhanja učila mlada dekleta, tako da je znanje prešlo tudi med druge ljudi. Že najmanj na začetku 19. stoletja je bila izdelava medenega peciva, imenovanega mali kruhek, na Loškem pomembna domača obrt. Zdaj testo za mali kruhek oblikujejo na dva načina: odtiskujejo ga v posebej za to izrezljane lesene modele ali pa ga oblikujejo in krasijo kar ročno – dražgoški kruhek.

Ali veš?

• Medico so pripravili tako, da so v topli vodi gnetli medeno satje toliko časa, da se je med raztopil. Raztopino so nato precedili, da so jo očistili voščin (voska). S svežim jajcem so izmerili pravilno gostoto medene vode: jajce se je moralo potopiti dva prsta pod površino. Raztopino so prevreli, da se je zgostila, nalili v sode in jih dali na toplo. Po nekaj dneh alkoholnega vrenja je bila medica pripravljena.
• Leseni modeli za mali kruhek so izrezljani iz hruškovega ali češpljevega lesa.
• V Loškem muzeju Škofja Loka si je mogoče ogledati zbirko o malem kruhku.
• Izdelovanje malega kruhka in izrezovanje lesenih modelov sta bila leta 2018 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec