Loški grad in državni uradi

Loški grad, izpričan že od 13. stoletja, je bil nekaj stoletij upravno središče obsežnega loškega gospostva v lasti škofov iz Freisinga. Stavbo gradu so tekom stoletij prilagajali potrebam gospostva, jo vzdrževali, dograjevali in obnavljali. Po letu 1803, ko je bilo gospostvo podržavljeno, je grad prešel v državno last. V gradu so bili nastanjeni državni uradi: davčna pisarna, sodišče, pisarna zemljiške knjige. Leta 1870 je grad kupil Fidelis Terpinc (1799–1875), gospodarstvenik in industrialec, leta 1875 pa ga je podedovala hči Emilija Terpinc, por. Baumgartner (1849–1884). Po njeni smrti so ga podedovale hčerke Josipina, Mary in Alma. V vsem tem času so v gradu do konca leta 1891 še naprej delovali državni uradi. Ko so sestre uršulinke kupile grad, so začele z velikimi prenovami poslopja za šolske potrebe.

Uršulinski arhiv hrani najemno pogodbo med lastnico gradu Emilijo Baumgartner in državnimi uradi. Pogodba, ki obsega deset strani, je bila podpisana 16. septembra 1880. V veljavo je stopila 1. januarja 1881, veljavna pa je bila do 31. decembra 1891. Pogodbo sestavlja 11. členov, med katerimi prvi člen določa prostore, ki so predmet najema posameznih uradov. Naslednjih nekaj členov v nadaljevanju pa se nanaša na obveznosti in dolžnosti lastnice kot najemodajalke do vzdrževanja in skrbi za grajsko poslopje.

Ferdinand Runk, Pogled na Loški grad iz Stare Loke, prva polovica 19. stoletja.

 

Vzhodni trakt

Prvi člen pogodbe navaja: “Gospa Emilija Baumgartner že vrsto let oddaja v najem v Loki nahajajoče se prostore gradu Loškega gospostva c. kr. Okrajnemu sodišču in davčnemu uradu.” Od prostorov, ki jih najemata sodniški in davčni urad se omenja sedem pisarn v pritličju. Med seboj je bilo vseh sedem sob povezanih s prehodi. Vhod v posamezne pisarne je bil z dvoriščne strani.

Omenjene sobe bi glede na načrte, ki jih je za uršulinke ob nakupu Loškega gradu izdelal arhitekt Viljem Treo, lahko locirali v pritličje vzhodnega trakta gradu. To nam potrdi tudi samostanska kronika, ki navaja, da je, da so bile sobe v pritličju prostori za državne oblasti.

Davčnemu uradu sta pripadali dve pisarni: prva pri kapeli, ki se je uporabljala kot davčna blagajna in druga obokana pisarniška soba nekdanjega c. kr. deželnega zastopstva in okrožnih komisarjev (načrt št. 1). K davčnemu uradu je spadalo še stanovanje pri nekdanjih grajskih vratih (soba, kuhinja, pripadajoča klet in drvarnica), ki jo uporablja sluga davčnega urada (načrt št. 2). V tem delu je bil tudi glavni vhod v grad za uradnike. Samostanska kronika piše: “Tam, kjer sedaj vodijo stopnice iz samostana na grad do koridorja, so bile proste polžaste stopnice. Sedanja kuhinjica vrh stopnic na grad je bila porta. V velikem prostoru vrh stopnic je bila lesena, temna šupa. Tu je bil tudi širok odprt vhod, kjer so uradniki hodili noter. Pred cca 10. leti pred nakupom gradu so našli tukaj umorjenega uradnika davkarije. Verjetno je nekdo iskal 'kaso' davkarije. Zločinec ni bil nikoli odkrit.”

Okrožno sodišče je razpolagalo z nadaljnjimi petimi sobami z ogrevano kuhinjo. V prvem nadstropju pa je imel svoje stanovanje okrajni sodnik (načrt št. 3).

Načrt št. 1: Načrt pritličja z vrisanimi prenovami, izdelal arh. Viljem Treo, 1892. Na vzhodnem traktu med kapelo in severovzhodnim stolpom sta sobi davčnega urada (zeleno), v nadaljevanju pa sobe okrožnega sodišča (modro).

Načrt št. 2: Načrt prvega nadstropja z vrisanimi prenovami, izdelal arh. Viljem Treo, 1892. Na severozahodnem delu (modro) je bilo stanovanje sluge davčnega urada. Samostanska kronika omenja, da je bil tukaj tudi glavni vhod uradnikov v Loški grad.

Načrt št. 3: Načrt prvega nadstropja z vrisanimi prenovami, izdelal arh. Viljem Treo, 1892. V prvem nadstropju severovzhodnega dela (modro) je bilo stanovanje okrajnega sodnika.

 

Osrednji stolp

Okrožno sodišče je poleg omenjenih pisarn v pritličju vzhodnega trakta imelo v najemu tudi tako imenovani 'zaporniški stolp'. Šlo je za osrednji stolp na grajskem dvorišču, ki so ga uršulinke ob veliki prenovi gradu dale podreti.

Za prvo nadstropje navaja, da se nahajata dva zapora. V drugem nadstropju je bilo stanovanje sodnega sluge, ki je poleg dveh sob obsegalo še kuhinjo, shrambo in ločeno klet. Drvarnica, ki so jo do tega leta uporabljali uradniki sodišča, pa je s to pogodbo prešla v uporabo vseh omenjenih državnih uradov. V tretjem nadstropju stolpa so bile zaporniške celice.

Stanje osrednjega stolpa v letu 1890 je opisala kronistka uršulinskega samostana: “V stolpu samem se je nahajala na vrhu velika soba cca 7 m v kvadratu. Imela je nizka, komaj 1 m visoka okna, tudi soba sama je bila zelo nizka… Do nakupa je služila kot zapor – ječa. Ko smo jo ogledovali, so bili zidovi počečkani z raznimi slikami in besedilom. V stolpu je bilo še več manjših stanovanj. V enem od teh, pod zgornjo sobo [drugo nadstropje op. a.], je stanoval nekdanji sodni sluga, nadzornik zapornikov. Vse pa je bilo v zelo slabem stanju.”

Danes imamo ohranjene le načrte pritličja in prvega nadstropja osrednjega stolpa, ki jih je leta 1892 izdelal arh. Viljem Treo. V pritličju stolpa so vrisani: klet, skladišče in manjša drvarnica. V prvem nadstropju pa: kuhinja, pomožni prostor, shramba, predsoba, večja predsoba in štiri zaporniške celice. Glede na najemno pogodbo lahko sklepamo, da sta dve zaporniški celici leta 1880 že obstajali v prvem nadstropju osrednjega stolpa, dodatni dve pa sta bili zgrajeni do leta 1892, ko so nastali Treovi načrti. Slednje potrjuje tudi najemna pogodba iz leta 1880, ki navaja, da so bili za prvo nadstropje stolpa že izdelani načrti in izmere c. kr. gradbenega inženirja Konrada Grimma za ureditev dveh novih zaporniških celic. V najemni pogodbi je navedeno, da se najemodajalka obvezuje po omenjenih načrtih Grimma in na lastne stroške urediti dve dodatni zaporniški celici.

 

Zaporniško dvorišče

V nadaljevanju pogodbe se v sklopu najema okrožnega sodišča omenja tudi zaporniško dvorišče, ki se je nahajalo med zaporniškim stolpom in zelenjavnim vrtom. Le tega je po vsej verjetnosti iskati na jugozahodnem delu grajskega vrta (načrt št. 4). Pogodba v nadaljevanju navaja, da je najemodajalka kot lastnica gradu dolžna zaporniško dvorišče prenoviti ter ga na odprtih straneh zamejiti s štiri metre visokim obzidjem (načrt št. 5). Žal niti samostanska kronika niti Treovi načrti ne omenjajo zaporniškega dvorišča.

Načrt št. 4: Izsek jugozahodnega dela grajskega vrta (modro), Franciscejski kataster, 1825, spletni vir.

Načrt št. 5: Tloris pritličnih prostorov Loškega gradu z dvoriščem in zaporniškim dvoriščem (modro), 1892.

 

Poti in oskrba z vodo

Eden od členov obravnava tudi skrb za vodo in njen dostop: “Državnim uradom pripada uporaba grajske stavbe kakor tudi vrtnega vodnjaka, ki sta 

bila do sedaj v skupni rabi.” V nadaljevanju je določeno, da mora najemodajalka poskrbeti, da v primeru pomanjkanja vode, na lastne stroške priskrbi pitno vodo za potrebe uradništva.

Poleg skrbi za vodo je bila najemodajalka dolžna skrbeti tudi za dostop do gradu pri čemer: “da bo državno pot [načrt št. 6], ki vodi do gradu vedno in v vseh letnih časih vzdrževala v dobrem in prevoznem stanju, tako naj se v naslednjem polletju na polovici grajskih gričev postavi lanterna in zagotovi osvetlitev le-teh za določeno časovno obdobje zvečer in ponoči, v kolikor ni občina Loka to dolžna storiti.”

Načrt št. 6: Načrt Viljema Trea, 1892.

Javna občinska pot (rdeče) je vodila iz mesta proti gradu in zavila v klanec za grajsko obzidje.

 

Notranjost prostorov

Pogodba med lastnico Baumgartner in državnimi uradi je urejala tudi požarno varnost. V nadaljevanju navaja, da je najemodajalka dolžna vrata uradov zemljiške knjige in okrožnega sodišča prevleči z železno pločevino. V eni izmed pisarn sodišča pa vrata, ki vodijo iz dvorišča v pisarno, zamenjati s požarno varnimi vrati iz železne pločevine. Poleg tega je na lastne stroške morala na tri dvoriščna okna pisarn sodišča v pritličju gradu postaviti železne mreže.

Ob vsem tem je bila kot lastnica dolžna vse objekte vzdrževati, skrbeti za vsa potrebna opravila in popravila na obzidju, strehah, zidovih, stropih, tleh, oknih, vratih, hodnikih, stopnicah in nasploh na vseh delih stavbe, ki so v uporabi državnih uradov.

 

Uršulinke kupijo Loški grad

Veljavnost najemne pogodbe med Emilijo Baumgartner in državnimi uradi na Loškem gradu je bila do 31. decembra 1891. Kljub temu pa je bil Loški grad naprodaj že pred iztekom pogodbe. Pobuda za nakup gradu je bila dana aprila leta 1890, ko so uršulinke zaradi povečanega števila gojenk v svojih šolah iskale dodatne prostore za širitev šolskih dejavnosti. Konec leta 1890 so uršulinke kupile grajsko poslopje z vrtom vendar zaradi veljavne pogodbe z državnimi uradi, ki so ostali v gradu do konca leta 1891, še niso mogle začeti s prenovami in adaptacijo poslopij. O nakupu in načrtih uršulink na gradu je poročalo tudi takratno časopisje. Laibacher Wochenblatt: “Grad Loka na Zgornjem Kranjskem je prešel v posest tamkajšnjega uršulinskega samostana za ceno 10.000 fl [kron op. a.]. Del grajske stavbe naj bi se preuredil v dekliško izobraževalni šolski zavod, povezan s samostanom.”

So pa v tem času dale izdelati načrte stanja gradu in prenove ljubljanskemu arhitektu Viljemu Treu. Že 28. januarja 1892 so potekali tudi prvi ogledi za prenovo gradu, ki se je začela kmalu zatem.

Reklamna razglednica z uršulinskim samostanom in Loškim gradom, okoli 1900.

Pripravila Biljana Ristić

_____

1 Za več o stavbni zgodovini in prenovah gradu pred 19. stoletjem glej Jože Štukl, Loški grad skozi stoletja, Loški razgledi, št. 1, let. 56, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2009, str. 73–79.

2 Dr. Rudolf Andrejka, Fidelis Terpinc, Kronika slovenskih mest, št. 2, let. 1, Mestna občina Ljubljana, 1934, str. 120.

3 Emilija roj. Langenfeld (pozneje Terpinc), por. Baumgartner (1849–1884) je bila posvojena hči Fidelisa Terpinca in Jožefine Češko, por. Terpinc. Leta 1867 se je Emilija poročila z Ivanom Baumgartnerjem (1840–1929). V: Nataša Budna Kodrič, Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc (1825–1858), Viri, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, št. 41, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2018, str. 15–17.

4 Arhiv uršulinskega samostan v Škofji Loki (AUŠL), Spisi, Gradnje in popravila gradu in samostana, Pogodbe za škofjeloški grad, t. e. 23, a. e. 1. (v nadaljevanju Miethvertrag Z. 3947).

5 Miethvertrag, Z. 3947, 16. 9. 1880, str. 5.

6 Miethvertrag, Z. 3947, 16. 9. 1880, str. 1.

7 Pritlični prostori, ki se omenjajo v najemni pogodbi iz leta 1880, danes predstavljajo večji del kletnih prostorov Loškega gradu, ki so bili ob uršulinskih prenovah zasuti. Prvo nadstropje iz pogodbe pa je danes pritličje Loškega gradu.

8 Doroteja Gorišek, Škofjeloški grad, Samostan uršulink v Škofji Loki 1890, Loški razgledi, št. 1, let. 40, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1993, str. 17.

9 Doroteja Gorišek, Škofjeloški grad, Samostan uršulink v Škofji Loki 1890, Loški razgledi, št. 1, let. 40, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1993, str. 17.

10 Doroteja Gorišek, Škofjeloški grad, Samostan uršulink v Škofji Loki 1890, Loški razgledi, št. 1, let. 40, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1993, str. 17.

11 Miethvertrag, Z. 3947, 16. 9. 1880, str. 3.

12 Miethvertrag, Z. 3947, 16. 9. 1880, str. 2–3.

13 Miethvertrag, Z. 3947, 16. 9. 1880, str. 6.

14 Miethvertrag, Z. 3947, 16. 9. 1880, str. 7.

15 Besitzveränderung, Laibacher Wochenblatt, št. 545, 17. 1. 1891, str. 6.

16 O uršulinskih prenovah Loškega gradu več v: Doroteja Gorišek, Škofjeloški grad, Samostan uršulink v Škofji Loki 1890, Loški razgledi, št. 1, let. 40, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1993, str. 15–30.