Lutnja križnogorskega angela

Od vseh glasbenih inštrumentov je na slovenskih srednjeveških freskah in tudi drugod po Evropi največkrat naslikana lutnja. Po razširjenosti bi jo lahko primerjali z današnjim klavirjev. Lutnja je strunsko glasbilo iz družine brenkal. Njene predhodnike zasledimo v Perziji že v 9. stoletju (rebab), med 10. in 12. stoletjem pa so jo v Evropo iz Arabije prinesli križarski vitezi. Ime je dobila iz arabske besede al -'ud, ki pomeni leseno glasbilo. Lutnja je tudi predhodnica sodobne kitare. Bolj kot v cerkveni se je uporabljala v posvetni glasbi: nanjo so brenkali številni trubadurji, plemstvo. Za razliko od evropske je arabska lutnja (ki je sicer ohranila neverjetno podobnost s srednjeveško) v teku stoletij izgubila prečke in je še vedno priljubljen inštrument v deželah Bližnjega vzhoda in severni Afriki. Tam ji rečejo oud.

Pri nas so najstarejše naslikane lutnje ohranjene v Šoštanju in pri sv. Janezu v Bohinju, nastale pa so okoli leta 1440. Eden najlepših primerov naslikane lutnje na Slovenskem krasi obok prezbiterija cerkve sv. Urha na Križni Gori, kopijo freske pa hranimo tudi v Loškem muzeju. Gre za motiv Angela godca iz leta 1502, naslikal pa ga je (skupaj s preostalimi freskami v cerkvi) bavarsko orientiran slikar. Za celotno poslikavo velja, da na temelju realistične izraznosti, podajanja kretenj, karakternih obraznih upodobitev in dekorativnega načina gubanja oblek nakazuje umetniško smer, ki kaže na vplive renesančne umetnosti – severne in tudi južne različice. Križnogorske freske predstavljajo vrh poznogotskega realizma v naših krajih.

Križnogorski Angel godec s prekrižanimi nogami pod dolgo, do tal segajočo obleko sicer plaho, a vseeno rahlo zamaknjeno in pobožno gleda predse. Pri tem z desnico ubira strune, levico pa drži na podoben način kakor drugi angeli. Pod vratom drži glasbilo tako, da so prsti obrnjeni navznoter. Lutnja ima osem strun, podobno kot v primeru angela iz župne cerkve v Kranju. Da je strun res toliko, se da sklepati po številu zatičev na desni strani zgornjega dela vratu inštrumenta. Na vsaki strani so po štirje, vsak zatič pa navija eno struno. S freske ne moremo razbrati, ali gre za štiri strune, uglašene v parih, ali za osem enojnih. Trup glasbila je podaljšan v vrat, na katerega se pripenjajo strune, ki jih angel ubira s pomočjo tako imenovane pue (špansko púa) ali plektre (oboje je neke vrste trzalica). Iz načina igranja lahko sklepamo, da je naslikan pristop k ubiranju strun za čas nastanka freske staromoden. Od srednjega veka nadalje se je igranje s puo (ali trzalico) opustilo, na strune pa se je začelo brenkati z blazinicami prstov ali nohti. Nov, bolj kompleksen način je igranja glasbeniku omogočil večjo svobodo izražanja in več različnih zvočnih možnosti (igranje akordov in melodije hkrati), iz njega pa izvira tudi tehnika igranja kitare za desno roko. Na inštrumentu Angela godca so dobro vidni tudi preostali deli: kobilica, trebušast trup v obliki razpolovljene hruške z dogami in ubiralka s prečkami. 

V času nastanka freske z motivom Angela godca je lutnja veljala za kraljico inštrumentov, že v 17. stoletju pa je ta sloves izgubila. Na cerkvenih freskah od 16. stoletja dalje je upodobljenih lutenj vedno manj. Igranje na lutnjo in zanimanje za to glasbilo znova oživi v 20. stoletju.

Pripravil: Boštjan Soklič